Letošnje leto je v Layerjevi založbi »obrodilo« dve pesniški zbirki. / Foto: Igor Kavčič

Ko je narava pesmi narava

V Layerjevi založbi sta letos izšli dve pesniški zbirki, zbornik poezije z za ta čas zelo pomenljivim naslovom Reke in druga zbirka fotoverzov Spoznavanje narave in družbe avtorice Mirjam Dular.

Stična točka izbranih pesmi v zborniku poezije Reke je ljubezen in poskus razumevanja kaotične narave reke.

Kranj – Pesniška zbirka Reke je četrta zbirka z več izbranimi avtorji, ki so jo v Layerjevi založbi pripravili od ustanovitve leta 2018. Skozi leta v Layerjevi hiši z mnogimi literarnimi dogodki zasledujejo vizijo grajenja kranjske pesniške skupnosti. Začeli so v lokalnem, kranjskem in gorenjskem okolju, rezultat pa sta prvi dve zbirki Iskanja in Vračanja, ki so jih ustvarili mladi gorenjski pesniki in pisatelji. Kot pove Ana Žunič, ki v hiši pokriva področje literature, so k sodelovanju pridobili veliko število predvsem mladih poetov, na zadnji pesniški poziv za zbornik Reke so prejeli že več kot 190 pesmi. »S ponosom in hvaležnostjo lahko trdim, da Layerjeva hiša postaja prepoznavna kot eno od mest na umetniškem zemljevidu Slovenije.«

Usmerjeni so k trajnostnim temam

Pri tretjem in četrtem literarnem natečaju so tematiko določili in k sodelovanju s pozivom povabili pesnice in pesnike iz vse Slovenije. »Izbira tematik zadnjih dveh zbornikov se je zgodila povsem organsko. Takoj ko je v kolektivu hiše padla ideja za naravovarstveno poezijo in poezijo, ki govori o pomenu rek, smo vedeli, da sta to temi, s katerima se želimo ukvarjati, ter na omenjenih področjih vzpostavljati dialog z bralci in širšo javnostjo,« poudarja sogovornica in dodaja, da je tudi sicer zelo veliko projektov, ki jih izvaja Layerjeva hiša, namenjenih zelenim, trajnostnim temam. Upa si trditi, da je celotnemu kolektivu hiše miselni nazor ohranjanja narave blizu, sama pa meni, da je to ena najpomembnejših tem in žal tudi problematik sodobnega sveta.

Če je lanska zbirka imela naslov Zadnja vaja, je na letošnji prvi strani zbirke, ki sta jo uredili Ana Žunič in Neža Mlakar, zapisano Reke, v nadaljevanju pa sledi 53 prispevkov, ki jih je zapisalo 31 avtorjev, za knjižno izdajo pa sta jih izbrala Dejan Koban in Petra Kolmančič. Na pozive se odziva nekaj stalnih avtorjev, doseg natečajev pa je tudi vsako leto večji. »Zaradi velikega števila prejetih prispevkov smo lahko k sodelovanju povabili tudi strokovno komisijo, ki je naredila izbor pesmi. Zadnji zbornik Reke je po mojem mnenju tako tudi najkakovostnejši, vsebuje resnično odlične pesmi,« pojasnjuje Ana Žunič, prepričana, da so reke tudi tema, ki lahko nagovori veliko število najrazličnejših bralcev.

»Reka je eden najstarejših simbolov in ima mnogo pomenov. Združuje bivanjske, filozofske in ekokritične pomene, nekomu ponazarja življenjsko popotovanje, drugemu divje vode predstavljajo kaos in strah, tretji ob nabrežju zelenih rek najde mir in zavetje pred tegobami sive vsakdanjosti. Reka je vse – je prinašalka obilja in hkrati včasih skrivnostno kruta, je vir življenja in njegovo pogubljenje.« Prav take, tako raznolike so tudi pesmi v tokratni zbirki, njihova stična točka pa je predvsem ljubezen in poskus razumevanja kaotične narave reke. »Ob prvem branju se zdi, da gre predvsem za pesmi, ki subtilno nagovarjajo k ohranjanju vse bolj občutljivega vodnega krogotoka življenja, vendar pa sama po mnogih branjih ugotavljam, da gre še za mnogo več,« še dodaja sourednica zbirke; da starodavnost rek in njihov nenehni tok lahko bralca nagovarjata ne le k spominjanju o pomembnosti varovanja narave, temveč tudi k nujnosti iskanja smisla nasploh. Poskusiti razumeti kompleksnost reke pomeni poskusiti razumeti kompleksnost življenja in ljubezni.

Fotografija in verz

V Layerjevi založbi pa konec poletja predstavili še drugo zbirko Mirjam Dular z naslovom SND (Spoznavanje narave in družbe), ki sta jo uredili Ana Žunič in Helena Zemljič, tako kot Reke pa jo je oblikovala Polona Zaletel. Dularjeva tudi v novi zbirki nadaljuje na način naslov – fotografija – verzi. »Od nekdaj rada fotografiram oziroma beležim okolico in prizore v njej, vendar mi ne gre toliko niti za faktografsko dokumentarnost niti za tehnično dovršenost fotografije kot za njeno povednost. Fotoverz je nastal spontano: v nekem trenutku opaženi prizor, ki sem ga fotografirala, je v meni sprožil misli – poezijo. Fotografija torej ni ilustracija k pesmi, ampak je neodtujljiv sestavni del fotoverza,« o fotoverzu kot pesniškem načinu pojasnjuje Mirjam Dular.

V novi zbirki jo še posebno zanima odnos človek (družba) – narava, naslov SND pa spominja na osnovno šolo. Pesnica je prepričana, da se odnos do narave (okolja) kot tudi odnos do družbe in do drugih ljudi gradi od otroštva. »Sama sem imela srečo, da sem odraščala sredi narave, travnikov, gozdov, potokov … in pod nebom, gosto premazanim z zvezdami. Študirala sem naravoslovje, zaposlena pa sem na osrednji naravovarstveni instituciji. Da se v moji poeziji znajde narava, torej ni posebno nenavadno. Zanimivo pa je, da so to eksplicitno bolj opazili drugi kakor jaz sama. Urednici mojih dveh dosedanjih pesniških zbirk, obe tudi sami pesnici, sta pri izbiranju pesmi za mojo prvo zbirko Stikanja posebej poudarili moment (nevsiljive) ekokritičnosti. Ko sem s to informacijo ponovno prebirala svoje pesmi, sem se morala strinjati z njima,« pove Dularjeva. Ker vsak dan napiše en fotoverz, jih ima že kar lepo zalogo in v razmišljanju, da bi bile naslednje zbirke za razliko od »splošnih« Stikanj bolj tematsko začrtane, se je tema »narava in družba« ponudila med prvimi. Ob tem dodaja, da »spoznavanje« sodi zraven skoraj tako, kot tema pritiče noči. »Da izraz 'spoznavanje narave in družbe' asociira na nekdanji šolski predmet, mi je bilo seveda tudi takoj prezentno – in sem se ga ravno zato še toliko bolj oprijela. Predmet SND sem v šoli imela zelo rada in zanimivo, da so vsi, ki so že naleteli na mojo drugo pesniško zbirko in so dovolj stari, da se SND-ja spomnijo, brez izjeme navdušeni nad izbiro naslova.«

Gre predvsem za pesmi zadnjih mesecev, preden je prišlo dogovora za zbirko, torej so nastale nekje na prehodu iz prejšnjega leta v letošnje. »Nobena ni prav posebno stara, saj sem se k poeziji vrnila sredi leta 2019. S SND-jem se mi je vzpostavil princip gradnje tematskih zbirk, za zdaj jih imam v mislih še vsaj pet. Kaže, da bo naslednja Lirika, torej osebno-izpovedna poezija s poudarkom na občutenju in čustvih. Izjemno pomembno vrednost poezije vidim v momentu, ko bralec v sebi začuti pesem ali njen del, kakor da bi šlo za njegovo misel oziroma občutje,« še dodaja Mirjam Dular.