Boris Kurent: »Z mopedom do Stražišča, naprej pa seveda peš.« / Foto: Igor Kavčič

Desettisočkrat na Sv. Jošt

V osemintridesetih letih deset tisoč vzponov na priljubljeno pohodniško točko Sv. Jošt nad Kranjem. Podpis: Boris Kurent iz Drulovke.

Kranj – Torek za Borisa Kurenta iz Drulovke ni bil običajen dan. No, običaj je bil redni vsakodnevni vzpon na Sv. Jošt, zagotovo pa je prav poseben dosežek, da se je to zgodilo desettisočič. Poigrajmo se s številkami: v 38 letih, odkar se je leta 1983 pridružil Prijateljem Jošta, je Boris opravil natanko deset tisoč vzponov, kar je v povprečju 263 na leto. Na začetku je bilo število pohodov na leto nekoliko nižje, odkar je v pokoju, je vsako leto na priljubljeni točki nad Kranjem vsaj tristokrat.

»Da sem se pridružil joštarjem, me je 'naštimal' prijatelj, velik ljubitelj gora, žal že pokojni Jernej Arh. Takrat je bilo treba za pridobitev članstva opraviti šestdeset vzponov v enem letu. Sledile so številke dvesto, tristo, tisoč in tako naprej,« se spominja Boris in potrdi, da na dan šteje le en vpis v knjigo Prijateljev Jošta. In glede na to, da je bil včasih dom ob ponedeljkih zaprt, na leto ni bilo mogoče opraviti več kot 315 vzponov. »Lani sem postavil osebni rekord 359 vzponov, manjkal sem le šestkrat, ko sem bil na morju,« je prepričljiv rekorder, ki si v pokoju lažje izbere del dneva, ko bo šel do Doma na Joštu. Zdaj gre največkrat zjutraj, v delovni dobi pa je pohod običajno opravil po končani službi. Da je treba za to imeti močno voljo pa tudi nekaj trme – in če dežuje, pač s seboj vzeti dežnik. »Hoja na Jošt je bolj rekreativnega pomena in seveda zaradi dobre družbe, sicer pa planinarim tudi po 'pravih gorah', tako slovenskih kot v sosednjih Avstriji in Italiji.« Pred leti je osvojil tudi najvišji evropski vrh Mont Blanc.

Običajno ga na vrh vodijo štiri smeri, najpogostejši sta po Sodarjevi ali pa po cesti do Pševega in za šolo v breg, včasih se odpravi z Zabukovja ali Besnice. »Dvaintrideset let sem živel na Planini in sem večkrat šel kar peš od doma, zdaj sem v Drulovki in se največkrat pripeljem z mopedom ali kolesom, pustim ju v Stražišču pri neki hiši, naprej pa pot pod noge.«

V vseh teh letih so se v Domu na Joštu zamenjali različni najemniki in vsi so bili Prijateljem Jošta naklonjeni, kot pove Boris, pa sta v njegovi »joštarski« zgodovini bila daleč najboljša v osemdesetih letih znameniti Boban in zdaj Matjaž in Tina Sedej. Tokrat so mu v domu pripravili lep sprejem, velik pokal pa mu je izročil kranjski župan Matjaž Rakovec. Počastili so ga tudi drugi pohodniki iz družbe Prijateljev Jošta, podarili so mu jubilejno majico in relief Jošta, ki ga je zanj ustvaril Boris Holy. Najbrž sem Borisu postavil odvečno vprašanje, ali bo naslednji dan tudi na Joštu. »Seveda bom tu, tako kot vsak dan.«