Škofja Loka kot popek sveta

Muzejsko društvo Škofja Loka je sredin Blaznikov večer posvetilo dr. Milanu Komarju, mislecu, filozofu ter glasniku lepega in resničnega, ki si ga nekoliko lastijo tudi Škofjeločani. Svoja rosna leta je namreč preživel v Škofji Loki, čeprav ga je življenjska pot nato odnesla na tuje, pa je bila zanj vedno popek sveta.

»Da ga predstavimo na Blaznikovem večeru, ni naključje, saj je letos sto let od njegovega rojstva. Rodil se je sicer v Ljubljani, ker je oče dobil službo v Škofji Loki, pa je nato do osmega leta živel v Škofji Loki. Družina je stanovala v stavbi upravne enote in Milan Komar se je na mesto izjemno navezal. Je pa dejstvo, da je med Ločani malo poznan in tudi zato se nam je zdelo prav, da ga bolje spoznamo. Bil je namreč izjemen filozof, njegova misel pa je bila globoka in hkrati jasna. Zato smo večeru dali naslov Glasnik lepega in resničnega med Škofjo Loko in svetom,« je povedala predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič. »Mesto pod gradom je Milan Komar vse življenje čutil kot svoj popek sveta, saj je tukaj preživel najlepša otroška leta. V Škofji Loki so bile njegove korenine. Iz njih je rastel in vse življenje je gradil na drobnih spoznanjih iz tistih let. Tako je zapisal njegov tesni sodelavec in prijatelj akademik Zorko Simčič, Komar pa je Škofji Loki posvetil nekaj najlepših pesmi,« je tudi povedala Janežičeva, njegove pesmi pa je na prireditvi v Sokolskem domu bral Blaž Karlin.

Predstavitev Milana Komarja so v Muzejskem društvu Škofja Loka pripravili v sodelovanju z Juretom Komarjem, sinom Milana Komarja, ki je očeta predstavil kar iz Buenos Airesa. Povedal je, da se je rodil 4. junija 1921 v Ljubljani kot sin primorskih beguncev, prav zaradi mladosti, ki jo je preživel v Škofji Loki, pa se je vedno počutil Ločana. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je tudi študiral pravo. Med drugo svetovno vojno je živel tudi v Gorici in bil urednik Goriškega lista. Da bi se umaknil komunističnemu pregonu, je konec aprila leta 1945 odšel v Italijo, nato pa v Argentino. Že med vojno se je v Ljubljani poročil z Majdo Ahačič, s katero sta najprej živela v Gorici, nato pa v Italiji, kjer sta se jima rodili dve hčerki. V Argentini sta se jima nato rodila še ena hčerka in dva sinova. Sin Jure je, tudi po spominih očeta in matere, natanko opisal njihovo potovanje in življenje v Argentini, kjer je oče med drugim opravil izpit za srednješolskega profesorja filozofije in pedagogije in začel predavati na Instituto de Cultura Religiosa Superior, kjer je leta poučeval grščino in filozofsko antropologijo. Poučeval je tudi klasične jezike na učiteljišču in filozofsko antropologijo. Ko je bila ustanovljena katoliška univerza, so ga poklicali kot profesorja za branje antične filozofije, kmalu pa je bil imenovan za titularnega profesorja moderne filozofije. Pozneje je postal tudi ordinarij iste stolice. Nekaj let je bil dekan filozofske fakultete. Sodeloval je tudi pri različnih revijah, bil pa je tudi ustanovni član Slovenske kulturne akcije. Čeprav je zelo veliko predaval, ni izdal veliko knjig. Z osamosvojitvijo smo tudi v Sloveniji začeli izdajati njegova dela, Milan Komar pa je prejel več priznanj. Umrl je v Argentini leta 2006, njegovi študentje pa so tam ustanovili Fundacijo Milana Komarja.

O Milanu Komarju kot mislecu je na sredinem Blaznikovem večeru spregovoril tudi dr. Matija Ogrin, velik poznavalec Komarjeve philosophie perennis – večne filozofije in poudaril, da je Komar filozofijo gojil kot modrost. Komarjevo življenje v Gorici, kjer je »pustil pol srca«, je opisala Erika Jazbar, publicistka in kulturna delavka iz Gorice. Obe mesti, tako Škofja Loka kot Gorica, sta ga zaznamovali, obema pa je posvetil sonete: v sedemdesetih so nastali Škofjeloški soneti, leta 1988 pa sonet Gorica.