Posvečaš se ritmu korakov

Andrej Tepina je bil vedno športnik, teči pa je začel pred šestimi leti. Hitro je ugotovil, da mu razdalje in čas predstavljajo izziv. Nedavno se je v Nemčiji udeležil t. i. teka okoli zidu, Mauerweglauf 100 Meilen Berlin. Letos so ga organizirali že devetič. »Udeležba na tem ultramaratonu je ogromna. Petsto tekačev, kar ni običajno. Kvota prijavljenih je zapolnjena v dveh dneh,« pripoveduje Tepina.

Ko je bil mlajši, je treniral smučanje, plezanje, tudi nogomet, ki mu je bil res ljub. Vmes ga je kratek čas zanimal hokej, po zaključku študija pa je prišlo neko obdobje, ko se ni ukvarjal z nobenim športom, prišel popolnoma iz forme in ugotovil, da tako ne bo šlo. »Vendar sem vedel, da moram najti nekaj, kar bom počel sistematično, drugače bom hitro zaključil,« pravi kleni Jezerjan Andrej Tepina. Drži se mota, da tekmuje zato, da trenira. In ker imajo tekači res veliko prireditev, se je odločil, da bo poskusil s tekom. Hitro je ugotovil, da mu razdalje in čas predstavljajo izziv. Najprej se je udeležil dveh polmaratonov, potem so prišli na vrsto maratoni in supermaratoni, leta 2017 pa se je že udeležil svojega prvega ultramaratona.

Tepina trenira šestkrat na teden. Enkrat ali dvakrat odteče daljšo razdaljo, tja do petdeset kilometrov. Takrat se odpravi na tekaški trening v »dolino«. Največkrat izbere za izhodišče Preddvor, včasih začne tudi na Brdu. Na vreme se ne ozira. Že od samega začetka pa razmišlja o udeležbi na Špartatlonu. Čas zanj bo prišel, je prepričan Tepina.

Do sedaj je bil njegov najdaljši tek Ultra Balaton na Madžarskem. »Dolg je 221 kilometrov. To je bil tudi prvi takšen preizkus zame. Tekel sem pod trideset ur znotraj časovne omejitve 32 ur.« Lani je podobno dolžino odtekel v Burgerlandu, kjer je znotraj 36 ur za 218 kilometrov potreboval slabih 27 ur. Nedavno pa se je vrnil iz Berlina. Avgusta se je namreč s spremljevalcema Primožem Šenkom in Iztokom Tonejcem udeležil t. i. teka okoli zidu, Mauerweglauf 100 Meilen Berlin. Tu je 160-kilometrsko progo pretekel v manj kot 17 urah, znotraj časovne omejitve tridesetih ur. Tekaška trasa je speljana po meji nekdanje zahodne enklave Berlina.

Letos so Mauerweglauf organizirali že devetič. »Udeležba na tem ultramaratonu je ogromna. Petsto tekačev, kar ni običajno. Kvota prijavljenih je zapolnjena v dveh dneh,« pripoveduje Tepina.

Primož Šenk se mu je pridružil na kolesu po prvih šestdesetih kilometrih.

Kako pa je videti tovrstna spremljava, nas je zanimalo. Se kaj pogovarjata, sta tiho …? »Odvisno od mojega počutja. Sem mu pa rekel, naj ne pričakuje, da mu bom odgovarjal, če bo govoril, me pa to ne moti,« se nasmehne Tepina. Kaj pa se njemu v tem času podi po glavi, smo radovedni naprej. »Nič kaj veliko. Posvečaš se ritmu korakov ...« Malce se zamisli. »Sem prebral kar nekaj knjig na to temo in spoznal, da ko je kriza, si moraš reči, da bo bolje; in ko je bolje, se moraš zavedati, da bo tudi slabše.« Ljudje različno reagirajo na ultramaratonce. Nekateri se vprašajo, čemu ves ta »mater«, kar ne odnehamo. »Tu kogarkoli – tudi sebe – težko preslepiš. To te mora res zanimati. Ker če ne vidiš jasnega cilja, potem v tem športu ne obstaneš,« zaključi prepričljivo.

Andrej Tepina si je v Berlinu pritekel šesto mesto v skupni razvrstitvi, kar je potrditev, da je dobro pripravljen. Konec oktobra načrtuje udeležbo na 48-urnem teku v Švici. To bo zanj poseben izziv, saj gre za drugačno »logiko« kot pri 24-urnem teku. Da ima kar pozitivno tremo, še smeje pove, in da resnično upa, da bodo razmere dopuščale, da se bo teka udeležil.