Profesor fizike na Gimnaziji Jesenice Matej Erjavec: »Rad sem učitelj.« / Foto: Gorazd Kavčič

Fizika res ni nekaj groznega

Priljubljeni profesor fizike Matej Erjavec je prejel najvišje priznanje Gimnazije Jesenice, zlati znak.

Je tudi avtor zgibanke Modra pomoč, ki vsebuje povzetek učne snovi srednješolske fizike in kratke definicije pojmov, zglede, grafe in tabele.

»Rad sem učitelj in uživam v učiteljskem poklicu.« Tako pravi Matej Erjavec, profesor fizike na Gimnaziji Jesenice, ki je nedavno prejel najvišje priznanje, zlati znak šole. Priljubljen je tako pri dijakih kot pri kolegih, ena od sodelavk Vesna Smolej Vrzel ga je denimo opisala takole: »S svojo izjemno človeško toplino, pozornostjo do sogovornika, s spoštljivim odnosom do dijakov in zaposlenih predstavlja odličnega profesorja in sodelavca ...«

Četudi je fizika eden od predmetov, ki pri dijakih prvega letnika običajno vzbuja strahospoštovanje, pa imajo jeseniški gimnazijci ta predmet v resnici – prav radi. Tako marsikateri dijak, ko prvič sede v fizikalno učilnico, reče: »Fizika je grozna!« A kot poudarja nagrajeni profesor, jo v dveh ali treh letih večini približa do te mere, da imajo do nje vsaj nevtralen odnos. A veliko jih fiziko v resnici vzljubi, saj jo v četrtem letniku za izbirni maturitetni predmet izbere kar polovica dijakov, medtem ko je na večini drugih gimnazij ta delež 25- do 30-odstoten. Tudi povprečna ocena njegovih dijakov na maturi presega povprečno oceno na državni ravni. Nekateri njegovi dijaki se odločijo za študij fizike, kar nekaj jih kasneje opravi še magisterij in doktorat. »Lepo je slišati, da si jih navdušil za fiziko. Spominjam se, da so iz enega razreda kar štirje odšli študirat fiziko,« pravi sogovornik, ki dijakom skuša snov razložiti na čim bolj zanimiv, logičen način, tudi s primeri iz vsakdanjega življenja. Kot pravi, že iz pogledov dijakov razbere, če kakšne snovi niso povsem dobro razumeli in je potrebna dodatna razlaga, morda celo kakšna ura dopolnilnega pouka.

Sam je imel naravoslovje rad že v osnovni šoli, zato se je odločil za srednjo farmacevtsko šolo v Ljubljani. Tam je, pripoveduje, imel odlično profesorico fizike, zato je izbral študij fizike, ga zelo uspešno zaključil, kasneje pa opravil tudi magisterij. V študentskih časih je fiziko tudi inštruiral, zato so ga že kot absolventa povabili na Gimnazijo Jesenice, da je začel poučevati. Redno se je zaposlil leta 2003 in vse odtlej je zvest jeseniški gimnaziji. Poleg poučevanja pa ima še številne druge zadolžitve. Tako je soavtor e-gradiva, sodeloval je pri pripravi učbenikov za fiziko za srednje šole, na šoli je za dijake pripravil spletno učilnico z gradivi, učnimi listi, navodili za vaje ... Poleg tega dijake vsako leto pelje na strokovne ekskurzije, jih pripravlja za tekmovanja iz fizike in astronomije in se z njimi veseli najvišjih priznanj. Bil je tudi pobudnik za uvedbo elektronskega dnevnika in redovalnice na šoli, vsako leto oblikuje urnik gimnazije, vodi šolski sklad ...

Kot pravi, se med sodelavci dobro počuti, družijo se tudi izven zbornice. Eno zanimivejših druženj je na gledaliških deskah, je namreč član igralske skupine profesorjev gimnazije Teater, prof., ki vsako leto na oder postavijo predstavo. Vaje so naporne, a zabavne, na njih se veliko smejijo. »Gre za druženje z dodatkom, to je predstavo,« pravi. A pri tem priznava, da je prvo leto imel na odru strašansko tremo, a se z leti ta k sreči zmanjšuje. »Po navadi me dijaki vidijo v učilnici kot nekoga, ki vse zna, a v predstavi, na odru, se lahko zgodi, da bi pozabil tekst. Tako me dijaki lahko vidijo tudi v drugačni luči,« pravi sogovornik, ki v prostem času rad kolesari, je pa tudi ljubitelj knjig, rad bere kriminalke, a tudi kakšno resnejše čtivo.