Coimbra – manjše, študentsko mesto, ki me zaradi ozkih ulic in kamnitih cestic spominja na naš Piran

Moje portugalsko življenje, 1. del

Danes ne pijem kave v domači kuhinji, ne sedim na svojem stolu in pred mano se skozi širok zastekljen balkon odpira povsem drug razgled. Zvoki z ulice niso isti – nihče navsezgodaj ne zaganja kosilnice ali navija domačega radia. Jutranje sonce se že z vso močjo upira v okna in me prisili, da se iz majhne kuhinje prestavim na oblazinjen dvosed v predsobi in z zadovoljstvom pogledam novo stanovanje, ki sem ga že pred meseci zakupila na eni izmed študentskih platform. V Coimbri sem. No, sva – z Nejcem se nama je začelo novo obdobje, pol leta oziroma en študijski semester, ki ga bova predelala na izmenjavi v okviru Erasmusa v čudovitem portugalskem mestu.

Coimbra – a cidade dos estudidiantes (mesto študentov) je četrto največje mesto na Portugalskem in leži nekje na sredini med kozmopolitsko Lizbono in romantičnim Portom. Študentom prijazno okolje s številnimi ugodnostmi, popusti in pestrim zunajštudijskim dogajanjem je razlog, da se najstarejša in največja univerza ponaša s približno dvajset tisoč študenti, od katerih jih je kar deset odstotkov tujcev (ti sestavljajo mozaik kar sedemdesetih različnih narodnosti). Največ je Špancev, takoj za petami jim sledijo Brazilci in Italijani. Slovencev je bolj malo, manj kot deset, če smo natančni, a smo se tudi mi v pičlih nekaj dneh že povezali s pomočjo socialnih omrežij in si omilili začetno domotožje.

Kaj, za vraga, je Erasmus, se mogoče sprašujete tisti, ki so vam študentski dnevi le bežen, star spomin na guljenje klopi in zastrašujoče izpite. Govorim o programu Evropske unije, ki finančno podpira mlade pri izobraževanju, usposabljanju in športu v tujini (v državah Evropske unije in nekaterih drugih svetlih izjemah). Če torej razložim bolj po domače, je to program, preko katerega sem se prijavila na petmesečni študij na Portugalskem in mi z mesečno štipendijo pomaga pokriti osnovne stroške namestitve in hrane, s premišljenim ravnanjem pa lahko delno pokrije tudi mesečni transport in kakšen izlet ob koncih tedna.

Je tudi program, ki študente potisne iz udobja domačega doma, da v potovalko natlačimo pol leta svojega življenja in se podamo po nabiranje novega znanja in izkušenj v svetovne prestolnice in v nove kraje, kjer sprva zmedeno tavamo med neznanci, ki kmalu postanejo prijatelji, tavamo v novi kulturi, ki postane naše vsakdanje življenje. Erasmus nas prisili, da stopimo iz svoje škatlice in da se znajdemo, kakor vemo in znamo. Brez milosti. In tako se zdaj počasi vklapljam v portugalsko kulturo, se trudim z novim jezikom in spoznavam sebi podobne »junake«, ki mi pomagajo »splavati«.