Anja Bunderla ob skrivnostnih podobah preteklosti in sedanjosti ene in edinstvene Radovne

Radovna njenih lastnih barv

V Kavarni Apropo na Bledu se v teh dneh odpira slikovit pogled v dolino reke Radovne. Svoje občutenje njenega naravnega okolja na razstavi slik z naslovom Barve Radovne predstavlja Anja Bunderla iz Podhoma.

Ne le kot pogled, kot potovanje v ta čudoviti del na robu alpskega sveta se zdi razstava nekaj manj kot dvajset slik Anje Bunderla z motiviko iz njej tako ljube Radovne. Po poklicu profesorica likovne umetnosti, sicer pa zavzeta čebelarka in interpretka kulturne dediščine je velika ljubiteljica narave, kulturne dediščine, mitologije in skoraj pozabljenih veščin in znanj, kar se odraža tudi v njenem likovnem delovanju.

»Razstavljene slike sem sicer naslikala v zadnjih dveh letih z namenom objave v Razgledih Muzejskega društva Bled za leto 2020, ki pa lani žal niso izšli. Veliko sem razmišljala, na kakšen način naj naslikam podobe Radovne, saj nisem želela ustvariti zgolj realističnih posnetkov teh čudovitih naravnih prostorov, v katere se vedno znova vračam oziroma sem v njih doma,« uvodoma pove Anja Bunderla, ki je svoj ustvarjalni likovni pristop tako gradila na izčiščeni podobi doline Radovne. Slike tako predstavljajo bit, njeno bistvo, ki je enako za vse večne čase. Narava s svojimi letnimi časi jo vedno znova spreminja, pokrajino s svojimi posegi pa spreminja tudi človek. »Kako naslikati prvine mitologije, ki so vzbujale čudenje, obrede, verovanje in rojevale smisel? In kdo je Radola? Če je vse le prah, potem ga vzamem in z njim ustvarjam. Preteklosti ni, minila je. Ni oglarstva, ni fužin, ni vojne, ni istih ljudi, ni preteklosti. Ostale pa so sledi, ostal je isti gen. Le oblika se je spremenila. Tu najdem bistvo,« zapiše slikarka. Zato slika, kar je ostalo, kar je »preživelo«, kar je tam.

Ostal bo le prah, ki bo vedno ista resničnost tudi po sto letih, meni Anja Bunderla, ki pri slikanju uporablja prav naravne pigmente, v prah zdrobljene kamne – iz Radovne. Te kombinira z lanenim oljem ali jajčno tempero. Toni so zato sivi, zemeljsko rjavi, tudi oranžni, živahnost barve pa poskuša nadomestiti z drugimi tehnikami, s pastoznosjo, lazurnostjo. Ko jo povprašam po besedi Radola, mi odgovori, da besedo povzema po pesniku Valentinu Cundriču, ki omenja keltskega boga sonca, ki naj bi dal dolini tudi ime.

Na slikah manjšega in srednjega formata Radovno spremljamo od izvira do združitve s Savo, in kot pravi Anja: »Pogledala sem še malo levo in desno pa v višje lege, od koder voda priteka v dolino. Od izvira pod Jutrovo skalo se vodotok širi, prav tako še širijo pogledi in poti na Triglav, Klek, Pekel, Krmo, gledam z Bratove peči in slikam požgano Radovno, se ustavim pri Mlinarju, nadaljujem k Psnakovi žagi, do Vintgarja in lepote, ki jo ponujajo Vršče.« Največkrat slika po spominu, takrat so motivi bolj abstraktni, določene podobe pa so nastajale tudi po fotografijah ali ob slikanju v naravi.

K slikam je dodala tudi misli, ki so se ji porajale ob slikanju. Zapisala jih je v verze, da so razumljive tudi širši publiki, ki ne pozna ledinskih imen, ki jih omenja. Naslovov k slikam ne dodaja. »Gre za moja doživetja in moj pogled v Radovno, obiskovalci jo bodo mogoče videli drugače. In prav je tako,« ob delčku Radovne, ki ga je prinesla v središče Bleda, še dodaja Anja Bunderla.