Gorenjski megasrček se po tridesetih letih še vedno sliši. (Gorenjski glas, 8. 2. 1991, str. 6)

Anja, Alpetour in megakakec

Bralka Anja ni bila zadovoljna z žrebom nagradne križanke. S potovalno agencijo Alpetour ni bilo dobro potovati. Megakakec pa je bil … Radio Kranj.

Ko ste prebrali zgornji naslov, ste se verjetno vprašali, kaj imajo Anja, Alpetour in megakakec skupnega. Ne veliko, nekaj pa vendar: vsak zase so ena izmed tem pisem bralcev pred tridesetimi leti. Seveda v časopisu, ki ga ravnokar držite v rokah.

Pa začnimo z bralko Anjo. Gorenjski glas je v svoji petkovi številki objavljal nagradno križanko. Vsak teden je v uredništvo prispelo ogromno gesel križanke, nagrad pa je bilo največ deset. Za pravilno rešitev križanke so bralci prejeli praktične nagrade, ki so bile zelo izvirne: od vreče sladkorja, olja za cvrtje, zaboja pomaranč in svinjske polovice do bale blaga, originalne kitajske slike, gonga iz medenine, zapitka v diskoteki Primadona Trebija in celo telefonskega aparata ETA. Le kdo bi se branil takih nagrad!

Med navdušenimi reševalci petkove križanke je bila tudi zvesta bralka Anja. Zmotilo jo je predvsem to, da se je med izžrebanci določen priimek pojavljal zelo pogosto. Anja je izračunala, da so priimek Perne izžrebali v sedmih od 22 nagradnih križank. In to samo do 31. maja 1991! To dejstvo jo je tako razjezilo, da je uredništvu Gorenjskega glasa predlagala: »/…/ Moj predlog je, da to zvrst križanke opustite, družini Perne pa nakažite celoletno nagrado, če je to vaš namen.« Uredništvo časopisa je nemudoma odgovorilo na njeno pismo. Tedanji direktor in glavni urednik Marko Valjavec je njeno pisanje sprejel kot dobronamerno kritiko. Pojasnil je, da je žrebanje rešitev nagradnih križank javno in da pri njem sodeluje komisija, ki jo sestavljajo predstavniki bralcev ter predstavniki Gorenjskega glasa. Na koncu se je bralki Anji zahvalil za pismo in za dolgoletno zvestobo Gorenjskemu glasu.

V prejšnji številki smo namignili, da leta 1991 ni bilo modro potovati s Potovalno agencijo Alpetour. Sploh pa ne na Češkoslovaško. Poglejmo, kje se je zalomilo. Alpetour je decembra 1990 organiziral štiridnevno silvestrovanje v Bratislavi: »Silvestrovanje v Bratislavi, 4 dni, z odhodom 28. decembra 90 in vrnitvijo domov 1. januarja 91, namestitev v hotelih B kategorije z dvo­posteljnimi sobami, tušem in wecejem (hotela Dukla, Astra, kot »pomoč« hotel Nivy, baje prenovljen bivši protokolarni objekt ter hotel Zahoran v Maleckem), športni objekti, ogledi Bratislave in okolice je pisalo v prospektu. Cena – samo 1450 dinarjev.« Bere se odlično, toda potovanje se je za večino potnikov kmalu spremenilo v pravo odisejado. Vožnja do Bratislave je minila mirno in potniki so po prihodu v najbližjih trgovinah hitro opravili nekaj nakupov, kot se spodobi. Nato so Alpetourjevi avtobusi potnike odpeljali v hotele iz oglasa. Najslabše so jo odnesli tisti, ki bi morali prenočevati v hotelu Nivy. Tu je zmanjkalo dvoposteljnih sob, zajtrkovali in večerjali so v pol kilometra oddaljenem hotelu Sputnik, savne in bazena ni bilo nikjer. Mimogrede so Slovaki »pomotoma« popolnoma uničili tudi enega od Alpetourjevih avtobusov.

Še huje se je godilo študentom, ki so leto 1991 hoteli pričakati v Blanskem. Namesto v izbranem kraju so jih namestili v motelu v neki vasi, ki je bila od Blanskega oddaljena več kot osemdeset kilometrov. Študenti so se z namestitvijo nekako sprijaznili, nikakor pa ne s postrežbo, ki je bila »prav po češko na psu«. Dokončno jim je prekipelo, ko so izvedeli, da silvestrskega programa sploh ne bo. Zato so si ga napravili sami, malo preveč popili in razgrajali, zaradi česar so morali predčasno zapustiti motel. In kaj so na vse peripetije na Slovaškem porekli pri Alpetourju? Njihovo opravičilo ni bilo nič kaj prepričljivo: »Pravijo, da so sicer vedeli, da bodo udeleženci nastanjeni drugje, kot so jim obljubili, vendar se jim vseeno ni zdelo vredno, da bi jih o tem obvestili že pred odhodom. Zakaj tega niso storili, ne vedo povedati. Večina dejstev govori v prid domnevi, da so pri Potovalni agenciji Alpetour zavestno okoli prinesli cel avtobus ljudi, za nameček še mladih ljudi, ki so verjetno za financiranje izleta načeli tudi starševske proračune.« Z Alpetourom res nikoli več!

In za konec še o megakakcu. V začetku leta 1991 se je med pismi bralcev razvila živahna razprava o Radiu Kranj oziroma Gorenjskem megasrčku, ki je začel oddajati 25. junija 1990. Liberalno-demokratska stranka se ni strinjala s sestavo organa upravljanja in programskega sveta radia, ustanoviteljsko pravico je želela prenesti na Občino Kranj, vsak svoj pogled na program radia sta imela tudi v. d. direktorja Peter Tomazin in odgovorni urednik Dušan Rogelj. Radio Kranj je kar naenkrat postal »največji kranjski problem«, o njem so govorili celo v oddaji Tednik. V bran Radiu Kranj je stopil tudi »Odbor 70-ih«, ki si je po prihodu v. d. direktorja želel le normalnih pogojev za opravljanje novinarskega dela. In razplet kranjskega problema? Končno so sprejeli statut kranjskega radia, ki je radijskim novinarjem omogočil opravljanje njihovega dela, vsaj nekoliko pa pomiril tudi politične strasti.

Takšna je torej zgodba o megasrčku, iz katerega je politika hotela narediti megakakec. Na srečo ji ni uspelo, saj Gorenjski megasrček poslušamo tudi še trideset let kasneje.