Zapletena politična razmerja prinesla nov razvoj

Kamniško obdobje 1990–1994 je bilo v znamenju napornega sobivanja starih in novih političnih sil, ki so bile v prizadevanjih za uravnotežen razvoj občine prisiljene iskati soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru.

Če želimo predstaviti, kako so se na Kamniškem odzvali na demokratizacijo in se pripravili na osamosvojitev Slovenije, moramo osvetliti razmere, ki so dominirale tik pred temi dogodki. Profesor Bogomir Kovač je naredil naslednji posnetek stanja:

»Na temelju petih kriterijev je Kamnik med 530 jugoslovanskimi občinami dve leti zapored, 1985 in 1986, zasedel prvo mesto v državi. Med petimi kriteriji sta bila najpomembnejša povprečni osebni dohodek, ki je dokazoval življenjski standard prebivalstva, in stopnja akumulativnosti, ki je dokazovala razvojno moč podjetij.«

Tedanji gospodarski in politični menedžerji so izkazane uspehe pojasnjevali »z relativno dinamičnimi srednje velikimi podjetji, veliko infrastrukturno dejavnostjo občine in politično odprtostjo ter strateško usmerjenostjo občinskih oblasti«.

Torej bi morala biti občinska elita pripravljena na velike spremembe v letih 1990–1992, kar pa se ni zgodilo, saj Kovač ugotavlja, da je »kamniška industrija izgubo jugoslovanskega trga doživela kot rušilni potres … Vse razvojne priložnosti osemdesetih let so se nenadoma izkazale kot temeljne razvojne ovire devetdesetih«.

V takšnih razmerah so se Kamničanom predstavile Demosove stranke, ki so dosegle izjemen uspeh na volitvah v Skupščino RS. France Tomšič je bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Družbenopolitični zbor. Izstopa volilni uspeh Demosovih strank v kamniškem volilnem okraju, ki je bil s 60,6 odstotka bistveno boljši od rezultata za celotno Slovenijo – 54,8 odstotka, kar lahko pripišemo pravočasnemu organiziranju in dobremu skupnemu delovanju.

V zbor združenega dela (ZZD) sta bila izvoljena dr. Angelca Žerovnik in Jože Berlec. Še posebej je bil odmeven uspeh Branka Novaka, predsednika kamniških Zelenih, ki se je v drugem krogu volitev za zbor občin uspešno spopadel z Bogomirjem Kovačem, ki sta ga podpirali vsa nekdanja oblast in gospodarska elita. V spominu ostaja njuno predvolilno srečanje v kavarni Veronika, ki so ga organizirali kamniški direktorji. Na vsak način so Novaka, ki je v prvem krogu z 48 odstotki glasov tako rekoč pometel z vodilnimi predstavniki partijske in občinske oblasti, med drugim tudi z Maksimiljanom Lavrincem, želeli prikazati kot povsem neprimernega kandidata za tako pomembno funkcijo. Novak je leta 1992 postal tudi član občinskega izvršnega sveta.

Na volitvah v lokalne oblastne organe, ki so bile 22. aprila skupaj z drugim krogom volitev predsednika Predsedstva RS, na katerih so kamniški volivci med obema kandidatoma dali prednost Kučanu (59,2 odstotka glasov) pred dr. Pučnikom (40,8 odstotka), pa Demosove stranke niso bile tako uspešne. Pri glasovanju za družbenopolitični zbor občinske skupščine so komunisti (ZKS) in mladinci (ZSMS) po 20 odstotkov glasov, socialisti (SSS) 12 odstotkov, Demos pa je dobil skupaj 48 odstotkov glasov volivcev. Zbor združenega dela občinske skupščine je ostal trdno v rokah starih sil, saj Demos ni imel vstopa v podjetja, kar pa se je nekoliko uravnotežilo z volitvami v zbor krajevnih skupnosti, kjer je Demos uspel s prepričljivo večino.

Demos ni imel večine članov v občinski skupščini, bili so tudi brez pravih kadrovskih rešitev. Komunisti, socialisti in mladinci so se večkrat sestali z Demosom in se z njimi pogajali o postavitvi oblastnih organov. Naj omenimo, da sta komuniste na pogajanjih zastopala Horst Hafner, direktor Utoka, in Boris Zakrajšek, direktor Stola. Na koncu se je pogajalcem uspelo dogovoriti. Predsednica izvršnega sveta je postala Demosova Marija Sitar, podpredsednik IS pa krščanski demokrat Mihael Novak. V vodstvu občinske skupščine je ostal Maksimiljan Lavrinc, večino v petčlanskem predsedstvu sta mu ves čas zagotavljala Demitrij Perčič (ZSMS) in Rudolf Šuštar (ZKS). Preostala člana vodstva skupščine sta postala Pavel Ocepek in Igor Podbrežnik, oba z Demosove liste.

Igor Podbrežnik, ki je vodil Demosov pohod v oblastne strukture na Kamniškem, po volitvah pa se ni odločil prevzeti ponujenih oblastnih funkcij, je razpad Demosa na državnem nivoju doživel kot šok.

»Preprosto nismo mogli razumeti, da so se naši voditelji, ki so nam bili za vzor, razšli in brez novih volitev starim političnim strukturam omogočili vrnitev na oblast … Tudi na Kamniškem smo bili v dvomih, kako naprej na lokalnem nivoju … Odločilna je bila zamenjava na čelu izvršnega sveta (IS SO), ki ga je prevzel Mihael Novak.«

Postavitev IS SO po meri Demosa je omogočila oblikovanje ključnih razvojnih strategij razvoja občine. Novak se spominja, da je bilo kamniško gospodarstvo »zelo navezano na jugoslovanske trge: Stol, Svilanit, Titan, KIK ... Ugotovili smo, da tam proizvodnje ne bo mogoče obnavljati in da ne bo šlo. Začeli smo sprejemati prostorske ukrepe, kako bi revitalizirali območje podjetja«.

»Sledili smo celostnemu razvoju. Z različnimi spodbudami smo podpirali obrt, turizem, podjetništvo … V kamniško občino so poleg središča spadali tudi Tuhinjska dolina, Stranje in Komenda z okolico. Zdelo se mi je nadvse pomembno, da morajo ta območja biti močna, Tuhinjska dolina pa potrebuje samostojno osnovno šolo … Sprejet je bil izvedbeni akt za golfski center in za terme v Snoviku, s tem pa nove spodbude za turizem.«

S trdim delom vseh članov prenovljenega IS SO in ob polni podpori vseh Demosovih strank se je konec leta 1994 končalo nadvse plodovito obdobje sobivanja starih in novi političnih sil na Kamniškem. Mihael Novak uspeh pripisuje iskanju soglasja med vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru in prizadevanjem za uravnotežen razvoj v občini.