Upor

Dne 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, ko se je več slovenskih organizacij združilo v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in začelo boj proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju. Še nekaj je bilo dogodkov v zgodovini, ko je organizirano uporništvo privedlo do sprememb. Spomnimo se le globalnega študentskega gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali pa upora zoper življenje v prejšnji skupni državi in za demokratizacijo družbe pred tremi desetletji.

Smo danes še sposobni upora ali pa nam je udobneje živeti brezkonfliktno in sprijaznjeno z okoliščinami, čeprav te niso ugodne? Še pred dvema letoma bi ugotovili, da najbrž ne, češ da nam je čisto dobro in da imamo svoje (morebitno drugačno) mnenje možnost izraziti s pomočjo demokratičnih mehanizmov. Seveda so obstajali posamezni primeri državljanske nepokorščine: spomnimo se denimo odmevnega protesta v Šenčurju, ko so tamkajšnji in okoliški prebivalci nasprotovali namestitvi migrantov v praznem objektu nekdanjega Baumaxa. Pogosti so sindikalni protesti, namenjeni opozarjanju na družbeno-ekonomski položaj posameznih skupin delavcev ali pa lokalni shodi, kjer svoje zahteve izražajo ljudje iz posameznih lokalnih okolij. Da uporni duh še vedno živi, pa dokazujejo organizirani protivladni protesti, ki se od lani dogajajo v glavnem mestu oziroma so se vrstili vsak petek, dokler njihove množičnosti niso omejili strogi protikoronski ukrepi. Protestniki so izražali nasprotovanje vladi Janeza Janše in opozarjali na ključne družbene probleme s področja okolja in trajnostnega razvoja, svobode medijev, delavskih in socialnih pravic, protikoronskih ukrepov, kulturnih politik, alternativ političnemu sistemu ...

Petkovi protestniki so ljudje vseh generacij, uporništvo sicer v večji meri pripisujemo mladim. Uporništvo je del odraščanja, mladi se upirajo svojim staršem in ostalim odraslim ter njihovemu sistemu družbenih norm. Njihovo uporništvo je pogosto vzvod za spremembe, iskanje novih poti, napredek. Nemara bi še pred dvema letoma rekli, da se mladi niti upirajo nič več, da so otopeli, da so zapadli lagodnemu življenju, da jim je le do zabave in da bodo iz mladih konformistov zrasli prav taki odrasli. Toda milenijci so nas letos presenetili, ko so se v Mariboru protestno zbrali in po več mesecih prisilnega šolanja na daljavo zahtevali – vrnitev v šolo, s tem pa so si prislužili obravnavo na sodišču. Ministrica za izobraževanje jih ni podprla in je pričakovala, da bodo kot mladi odrasli za svoje dejanje prevzeli odgovornost. In so jo, šli so na sodišče, to pa je ustavilo prekrškovni postopek.