Peter Vencelj / Foto: Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Peter Vencelj – vrednote slovenstva in krščanstva

Fizik prof. dr. Peter Vencelj (28. maj 1939–1. januar 2017) je bil »vse življenje zvest vrednotam slovenstva, krščanstva, pravičnosti, medsebojnega spoštovanja, sodelovanja in pomoči. Takšen je bil, je in ostaja moj življenjski pogled«.

Bil je vsestransko angažiran človek. Samoupravni funkcionar, deloval je v številnih društvih, združenjih. Nekoč so ga dražili, da ima 35 funkcij.

Vsestransko pa je deloval tudi v Krajevni skupnosti Kranj Center, 12 let je bil njen predsednik. Angažirali so se zlasti pri ekološki sanaciji Kranja. Najhujši kranjski okoljski problem je bilo od štirideset do petdeset ton prahu, ki ga je bruhal poškodovani dimnik Tekstilindusa. S pritiski so uspeli, saj je Tekstilindus dobil dovoljenje za prvi priključek na plinovod. Prizadevali so si tudi za revitalizacijo mestnega jedra.

Čeprav je Vencelj kot katoličan zavrnil povabilo, da bi vstopil v Zvezo komunistov, pa je vrhunsko uspel po strokovni plati. Do upokojitve leta 1998 je predaval na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, nekaj let tudi v Mariboru. Vencelj je veliko sodeloval s Turboinstitutom. Predaval je mehaniko, tehniško matematiko, mehaniko kontinuuma, analitično mehaniko in številne druge predmete s področja mehanike.

Bil je predstojnik oddelkov, osem let predsednik upravnega odbora fakultete s sedmimi oddelki, tri tisoč študenti, šeststo zaposlenimi. Bil je član številnih odborov in komisij. Tako je spoznal težave visokega šolstva.

Bil predsednik Odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije v letih 1985–1990, kjer je skušal zmanjšati škodo zaradi usmerjenega izobraževanja.

Kot predstavnik Univerze v Ljubljani je bil imenovan v odbor za splošno ljudsko obrambo v Beogradu. Tam je slišal vrsto zgodb o neuvrščenih in jugoslovanskem orožju. Tako tudi, kako so v Burmo poslali jugoslovanske topove, ki so bili umerjeni po jugoslovanskih merilih, tam pa so uporabljali britanska merila in posledice so bile katastrofalne.

Vencelj se je leta 1989 včlanil v Slovensko demokratsko zvezo v Kranju, leta 1990 pa je prestopil med Slovenske krščanske demokrate do leta 2000.

Ker za šolstvo pri sestavljanju prve demokratične slovenske vlade niso imeli kandidata, ga je poklical mandatar Lojze Peterle. Vencelj je potem napisal program, ki ga nihče ni kaj dosti upošteval. V prvi slovenski vladi je bil najprej republiški sekretar, nato pa minister za šolstvo in šport.

Kot minister je bil proti verouku v šoli. Tudi tak verouk je prisiljena zgodba. Starši in otroci imajo pravico in dolžnost, da o tem odločajo.

Uvajali so maturo in doživeli dijaško stavko.

Sprejet je bil zakon, ki je vpeljal šole s koncesijo: waldorfsko in tri katoliške gimnazije. Uvedli so mednarodno maturo v Ljubljani in Mariboru.

Od začetka (1989) je deloval med vernimi učitelji, bil je član njihovega strokovnega sveta, častnega razsodišča.

Vencelj je poudarjal, da šola ni bila in še vedno ni namenjena svobodnemu oblikovanju svobodnega človeka, ki po lastnem premisleku vstopa v odnose s soljudmi in ki za to, kar dela, odgovarja in za tem stoji. Namen šolstva je kultiviranje ljudi v smislu svobodnih in odgovornih oseb. Za tako šolstvo ne tedaj in ne pozneje ni bilo posluha.

Od 1993 do 1997 je bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, zadolžen za Slovence v zamejstvu in po svetu oziroma predstojnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ga je organiziral in kjer je skušal čim bolj celiti delitve iz preteklosti, s pobudami za vrsto sodelovanj s sosednjimi državami in Bavarsko.

Po upokojitvi marca 1998 je vodil več kot dvesto avtobusnih izletov med slovenske skupnosti v sosednjih državah. Pomagal je Turistični zvezi Slovenije in Gorenjski turistični zvezi, različnim organizacijam in združenjem pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine.

V letih 1998–2002 je bil predsednik društva Slovenski katoliški izobraženci.

Bil je predsednik in kasneje podpredsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva.

Kot predsednik mednarodne humanitarne organizacije Slovenskega društva Suverenega malteškega viteškega reda, poslanstvo redu je pomoč ubogim in obramba vere, od leta 2007 je umiril razmere v njem. Zato so ga povišali v viteza velikega križa magistralne milosti.

Leta 2019 so na pobudo žene Irene v Kranju obujali spomine nanj njegovi sodelavci. Lojze Peterle je Venclja spoznal med katoliškimi izobraženci. Bil je minister, ki si jih lahko predsednik vlade samo želi. Z njim sta se razumela, vedel je, kaj je treba narediti. Blage nature, a jasen in odločen, mož brez zvijače, dialoški. Zavzemal se je za šolo v službi kulture, ne ideologije. Slovencev ni delil na prave in neprave. Podpiral je vse, ki so krepili slovenstvo. Stopiti skupaj, medsebojno spoštovanje, pošteno delovanje in sodelovanje: to so besede, ki jih je Vencelj jemal zares. Tako so ga označevali tudi drugi, ki so delovali z njim.

Vencelj je za prizadevno delo v številnih strokovnih in drugih društvih, svetih in drugih organih prejel več nazivov častnega člana. Leta 2015 je prejel tudi naziv častnega občana mestne občine Kranj. Vlada RS je njegov pogreb 7. januarja 2017 organizirala z vojaškimi častmi.