Pesnjenje v vojaški suknji

Tretji vojni Božič, 1916: »Božje dete Jezusček, ki rojeno si nocoj: pridi, solze nam obriši, eno prošnjo nam usliši, mir s seboj prinesi svoj! Naj že vendar bo enkrat konec splošne razprtije: naj miru že sonce sije, naj se spravi z bratom brat! Saj zato si se včlovečil, da bi verne nas osrečil, saj si prišel nas otet, gani, gani grešni svet, ki je v sporu med seboj, daj človeštvu mir, pokoj! Milo božje detece daj nam čase mirne že.« / Sveta noč 1917: »Oj siva skala, sama čer in vse okoli debel sneg; granate v zraku žvižgajo, da od gora odmeva jek … In sveti je nocoj večer, oj svet večer, oj sveta noč! Doma gradijo jaslice, jaz v strelskem jarku tu žedim, od mraza in gladu drhtim – od dragih in ljubečih src tak daleč proč /.../ V četrtič že, o Knez miru, med gromom si topov rojen, in jaz še v strelskem jarku tu tako potrt in žalosten ... Srce s podvojeno močjo nocoj mi hrepeni domov, tja k jaslicam pod rodni krov! Pri srcu mi je tak tesno, solze zalivajo obraz, pa ne le jaz, sto tisoč src z menoj ihti nocoj ...« (str. 173 in 209–210)

Pred božičem 2020, ki je zaradi tegob pandemije močno drugačen od prejšnjih, se ozrimo več kot sto let nazaj na božiče, kakor so jih preživljali vojaki na bojiščih prve svetovne vojne. Navajam dve pesmi iz »monografije z antologijo vojaških pesmi«, ki jo je napisala in uredila akademikinja Marija Stanonik. Avtorici in pesniku se opravičujem, ker obe pesmi navajam kar v prozni obliki, sekanje besedila s poševnicami bi mu samo škodilo. Avtor obeh pesmi je vojak Vid Ambrožič (1890–1961), nadarjeni in plodoviti pesnik, ki mu je bilo za razliko od mnogih sodrugov dano vojno preživeti. »Zdržema je preživel sedem let v vojaški suknji, tri leta kot nabornik in nato kot vojak v prvi svetovni vojni. Ves čas je zvesto sledil vojnemu dogajanju in o njem napisal okrog 270 pesmi. V njegovih pesmih se kot strašljiv motiv pojavi lakota …« Ambrožič je bil eden od naših spregledanih pesnikov, v tej knjigi je zdaj celoviteje predstavljen. »Zgodovinski kontekst pričujoče monografije se nanaša na čas, ko je bila večina slovenskega etničnega ozemlja od okrog leta 1500 do poraza Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni 1914–1918 pod habsburško dinastijo. Uokvirjajo jo prve tiskane vrstice iz slovenske puntarske pesmi v kmečkem uporu leta 1515 do pesmi o tragičnem uporu slovenskih črnovojnikov z Antonom Hafnerjem na čelu v Judenburgu leta 1917.« Res dragocena knjiga.