Kaj pa Poljska
Znano je in na to opozarjajo tudi institucije Evropske unije, da postaja Poljska vse bolj konservativna in vse manj demokratična država. To seveda velja predvsem za aktualno oblast. Slišati pa je tudi kritične glasove, ki jih še niso povsem utišali …
Pogumna Poljakinja
Eden od kritičnih glasov je poljska gledališka režiserka Maja Kleczewska, ki je trenutno pri nas, v Slovenskem mladinskem gledališču režira Cankarjeve Hlapce. Kaj se torej po njenem videnju dogaja na Poljskem? »Pravzaprav lahko rečemo, da je v zadnjih petih letih Poljska prenehala biti demokratična država. Predvsem zato, ker so mediji prenehali biti demokratični. Nisem pričakovala, da se ta država lahko tako hitro spremeni, da bomo v petih letih prišli do takega razmaha agresije, nasilja. Celo na ulici ga doživljamo vsakodnevno. Avgusta so se na Poljskem v različnih mestih vsak dan dogajali napadi na osebe LGBT. Ko so aktivisti LGBT obesili mavrično zastavo na kip Jezusa v Krakovskem predmestju v Varšavi, je to povzročilo pretiran odziv. Aretirali so več kot 50 ljudi. Ena izmed njih, Margot, je bila v zaporu več tednov. Bili smo prestrašeni in nemočni. Umetniki so pisali pisma in iskali ljudi v tujini, v Evropi, da bi nam pomagali, da bi od zunaj opozorili na naš položaj in bi se lahko nekako uprli temu zatiranju. Tudi z gledališke šole so sneli zastavo LGBT. Stranka Zakon in pravičnost – PiS – zelo hitro in zlahka določa žrtve, osebe, ki jih je dovoljeno napadati. Tako usmerja nasilje in agresijo, ki naraščata. Država je razdeljena na dva dela in lahko je manipulirati, usmerjati ta spor.« Za aktualno poljsko oblast so značilni tudi poskusi omejevanja že doseženih pravic žensk. »Ženske na Poljskem so navajene, da je to močna tema, s katero politika vpliva na čustva ljudi. Vsakih nekaj let je zakon o splavu v parlamentu. Sedanjo zakonodajo skušajo zaostriti in onemogočiti dostop do splava. Seveda je to provokacija in ženske gredo takoj na ulice. Kar naprej moramo braniti svoje pravice. Istanbulska konvencija pa se mi zdi še resnejša stvar. Tu ne gre več le za Poljsko, ampak, kot vidimo, tudi za Slovenijo in druge države višegrajske skupine. Zdi se mi, da gre tu za težnjo, da bi napisali nov zakon o družini. Ta zakon bi družino ščitil v katoliškem duhu, ženske pa popolnoma potisnil na obrobje. Svobodne ženske, ki same odločajo o sebi, so nevarne za družbo, ki jo hočejo nadzirati. Mislim, da so ženske lakmusov papir, jeziček na tehtnici tega nadzora. Čim bolj nadziramo ženske, tem bolj nadziramo družbo. Kakor jaz razumem, hoče to PiS doseči na Poljskem. Pri nas obstaja skupina, imenuje se Ordo iuris, desničarski pravniki, ki hočejo na novo napisati projekt o zaščiti družine. Se pravi ne gre za zaščito žensk, žensko lahko pretepajo. Tako ne bo več pravnih orodij, da bi se osvobodile zatiralskih spon. Mislim, da to želijo doseči, da je tak njihov načrt.« Ogrožena je tudi neodvisnost sodne veje oblasti. »Protestov pred sodišči je bilo nešteto. Ljudje so neštetokrat stali pred sodišči. Poskušali so pokazati, da družba vidi, kaj se dogaja, in da se ne strinja s tem, da bi vlada vplivala na neodvisnost sodišč, da je to temelj demokracije. Zdi se mi, da je bistvo dogajanja na Poljskem to, da tako imenovana večina volivcev nikakor ne razume, kaj pomeni delitev oblasti na tri veje. Ta večina volivcev sploh ne vidi nevarnosti v tem, da vlada, ena stranka, nadzira sodišča. Zato imam občutek popolne nemoči. Zdi se mi, da ta vlada lahko naredi še veliko več, in to s privolitvijo večine prebivalstva. Spomnimo se, nedavno so bile predsedniške volitve. Bila je priložnost, da bi zmagal kandidat, ki ni iz vrst PIS-a. Rafal Trzaskowski, župan Varšave, je bil kandidat opozicije. Bila je priložnost, da bi presekali hegemonijo ene stranke. To ni uspelo. To pomeni, da je prebivalstvo izjemno zmanipulirano. Vprašanje sodišč je eno od tistih, ki jih televizija in mediji, ki nagovarjajo ljudi, predstavljajo kot normalno, opozicija pa ne more prodreti s svarilom o resnosti položaja.« (Vir: Helena Milinković, MMC RTV SLO)
Mladi Belorusi
»Mladi imajo svoje politično prepričanje, mlajše generacije ne podpirajo Lukašenka. Če bi skušal protestnike razgnati z vojsko, bi bil to njegov samomor. Mislim, da bo imela vojska vsekakor pomembno vlogo v tej krizi, vendar čas za to še ni nastopil.« Tako pravi beloruski novinar Sergej Haratonov. Samo upamo lahko, da vojska ne bo nastopila proti lastnim državljanom. (Vir: MMC RTV SLO)
Ko je nekomu lepo
»Kako mi je lepo. / Počutim se kot pistacija v ratluku.« Avtor tega verza je Jovica Ivanovski (roj. 1961), eden najbolj branih in priljubljenih sodobnih makedonskih pesnikov. Lepo je prebrati, da se kdo na tem svetu, polnem tegob, še počuti dobro. (Iz zbirke Ostanite še malo, prevedel Aleš Mustar.)