Državna pomoč

Janez Janša tretjič v zadnjih šestnajstih letih vodi vlado. Prvič, v letih 2004–2008, je bilo vladanje razmeroma sladko, saj je šlo za čas debelih krav, čeprav se je ravno ob slovesu te vlade na obzorju že izrisovala finančna kriza. Ko je leta 2012 drugič postal predsednik vlade, je bilo povsem drugače. Slovenija je bila v krču zaradi posledic svetovne finančne in gospodarske krize, tedanja vlada pa je načete javne finance v skladu s takrat prevladujočo doktrino reševala z zloglasnim Zujfom, ki je Slovencem prinesel strogo zategovanje pasov. Tokrat, ko je še tretjič prevzel vodenje države, nas pretresa nova kriza. Za razliko od prejšnje je niso povzročili špekulativni bančniki, temveč mikroskopsko drobceni patogen, ki je zamajal domala ves svet.

Ocenjujejo, da bo pandemija covida-19 svetovno gospodarstvo prizadela še bolj, kot ga je zadnja finančna kriza. Seveda slovensko gospodarstvo ni pri tem nobena izjema. Zaradi strogih omejitvenih ukrepov za zajezitev širjenja izredno kužnega in smrtonosnega koronavirusa je v nevarnosti prenekatero podjetje, prizadete so celotne panoge, ogrožena so številna delovna mesta. Še do začetka marca zanesljivi gospodarski rasti je kar naenkrat sledil silovit padec gospodarske dejavnosti, ki bi na letni ravni lahko znašal okoli osem odstotkov, najbolj črnoglede napovedi pa govorijo celo o šestnajstih odstotkih.

Čeprav so (žal) države članice Evropske unije v boju proti zloglasnemu koronavirusu bolj ali manj prepuščene samim sebi, so k reševanju gospodarstev, zaščiti delovnih mest in pomoči prebivalcem pristopile precej podobno – z obsežnim državnim intervencionizmom. Tako je tudi v Sloveniji; nekaj sto milijonov evrov bo šlo za nakup nujno potrebne zaščitne opreme, okoli tri milijarde evrov bo porabljenih za blažilne ukrepe iz prvega protikorona zakona, pripravljen je že drugi mega zakon za reševanje likvidnosti gospodarstva, naslednji mesec bodo sestavili še tretji sveženj ukrepov. Država se je v zadnjih tednih že zadolžila za tri milijarde evrov in se bo najbrž še morala.

Radodarna pomoč države je v teh časih zaželena in bo za mnoge tudi odrešilna. A po koncu krize bo treba spet polagati račune in poravnati nastale dolgove. Ker je v igri ogromno davkoplačevalskega denarja, je prav, da mediji že zdaj opravljajo svojo nadzorno funkcijo, sitnarijo in opozarjajo na racionalno porabo ter na nevarnosti zlorabe javnega denarja. En Zujf smo že izkusili, najbrž si nihče ne želi še drugega ...