Tadej Golob, Leninov park, Goga, Novo mesto, 2. ponatis, 2019, 480 strani

Leninov park

»Kmalu smo spoznali, zakaj so nam poslali tega človeka. Naloga novega generalnega direktorja je bila pravzaprav ta, da ne opravi svojega dela. Takrat je Slovenija kupovala precej orožja in vsaka obveščevalna služba vsake dostojne države bi morala že po uradni dolžnosti spremljati nakupe vojaške opreme. Celo minister za obrambo je opozarjal, da se mu po hiši sprehajajo trgovci z orožjem, pa ni naša služba naredila nič. Sploh ni preverila ljudi, ki so bili vpleteni v nakup, čeprav bi morala vse po vrsti – od tega, kaj in koliko pijejo, s kakšnim avtom se vozijo, vikende, ki si jih kupujejo, droge, ki si jih bašejo v žile, s kom spijo ... Ne, to nas ni zanimalo. Zanimalo nas je oziroma jih je, kje bi se našli kakšni papirji, s katerimi bi lahko v drek porinili bivšega predsednika te države. Kar je bilo dvojno naporno za nas, ker so ti debili dejansko verjeli, da takšni dokumenti obstajajo in da jih ni mogoče najti zato, ker jih mi, stare sile na Sovi, pred njimi skrivamo … Razplet poznaš, pozna ga vsak z nekaj grami možganov v glavi. Kurirček Tinček je v zaporu, edini, vsi drugi pa, malo tu in precej na Kajmanskih otokih …« (str. 373–374)

Gornji odlomek je iz druge od odličnih kriminalk, s katerimi ljubitelje tega žanra v zadnjih letih osrečuje Tadej Golob. Prvo (Jezero) smo si nedavno ogledali kot televizijsko nadaljevanko. V obeh inšpektor Taras Birsa s svojo ekipo raziskuje umore na slovenski način. Po svoje me spominjajo na britanske Umore na podeželju. V tem namreč, da je situacija, ki z umori nastane, zelo zapletena in sposobni inšpektor potrebuje kar nekaj časa, da jo razplete. Kot morilec, ki se sicer v zgodbi pojavi že na samem začetku, pa se naposled izkaže tisti, ki se sprva kaže kot (naj)manj sumljiv … V tem zapisu bi rad omenil še eno drugo, sociološko dejstvo: da nam avtor skozi svojo zgodbo pove tudi marsikaj o spremembah slovenske družbe v zadnjih desetletjih. Gornje besede so iz pogovora, v katerem policijskemu inšpektorju njegov znanec iz Sove pripoveduje, kako to službo, ki je sicer strokovna, obvladuje vsakokratna politika. Vidimo tudi, koliko kriminala je v izbranih družbenih slojih, zlasti v tistih, ki so se iz nekdanjega socialističnega družbenega povprečja dvignili visoko nad druge in pri tem obogateli. V tem oziru nista imuni niti »dohtarska« niti pravniška kasta, ki naj bi po svoji naravi skrbeli za družbeno zdravje in pravičnost … Ne nazadnje se družbene spremembe izražajo tudi v imenu parka, kjer se zgodba dogaja in je bil nekoč Leninov …