Dekleta navdušuje za sinhrono plavanje

Poljakinja Agnieszka Siegieńczuk se je med potepanjem po Evropi navdušila nad Gorenjsko, ko se je preselila v Kranj pa se ni mogla odreči svoji veliki mladostni ljubezni – sinhronemu plavanju. Za ta zanimiv šport navdušuje mlade Gorenjke in tudi zaradi njih ne premišljuje, da bi se vrnila domov.

Športna zgodba danes 29-letne Nežke, kot jo kličejo slovenski prijatelji, oziroma Agi, kot jo kličejo njene učenke, uradno pa Agnieszke Siegieńczuk, se je začela kot marsikatera zgodba mladih športnic in športnikov. »Že ko sem bila v vrtcu, me je oče poslal na plavanje, pri sedmih letih pa sem začela trenirati sinhrono plavanje. Šport mi je izbral oče, ki je v časopisu prebral, da iščejo dekleta, ki bi jih zanimalo plavanje. Ravno takrat je namreč k nam v Lešno prišla ruska trenerka in začela dekleta trenirati sinhrono plavanje. Čeprav so bili treningi naporni, so mi bili všeč, naš klub pa je postal najboljši klub v sinhronem plavanju na Poljskem. Tako sem začela nastopati tudi na mednarodnih tekmovanjih in bila tako dobra, da sem prišla v poljsko reprezentanco. Dvakrat sem nastopila tudi na evropskem mladinskem prvenstvu. Nato je trenerka šla v drug klub, jaz pa sem sem se začela ukvarjati z reševanjem iz vode. Hodila sem tudi na tekmovanja v tem športu in postavila državni rekord v hitrostnem plavanju z ovirami. Ko sem začela študirati fizioterapijo in turizem, sem se preselila v Ščečin na sever Poljske. Ob študiju sem delala v športni šoli, kjer sem trenirala mlade plavalke in plavalce, leta 2015 pa sem se preselila v Slovenijo,« svojo življenjsko zgodbo na kratko opisuje Agnieszka Siegieńczuk. »S fantom sva veliko potovala, in ko sva se na sončen dan marca 2015 iz Italije čez Slovenijo vračala proti domu, naju je tako navdušila, da sva sklenila, da se julija, ko zaključim študij, vrneva in ostaneva. Res sva prišla, toda fant je delal na ladji in je kmalu odpotoval, jaz pa sem se morala znajti, čeprav nisem nič znala slovensko. Ker sem fizioterapevtka, sem šla v dom upokojencev vprašat, ali bi lahko prostovoljno delala. Slovenci večinoma govorite angleško, jaz pa sem želela biti med ljudmi, ki govorijo slovensko, saj sem vedela, da se bom tako prej naučila jezika. V domu upokojencev sem bila šest tednov, začela pa sem hoditi tudi na bazen. Tam sem srečala Milivoja Veličkovića, ki me je med plavanjem ustavil in ko sva poklepetala, me je prepričal, da sem poklicala njegovega sina, ki je trener v Kranjskem plavalnem društvu Zvezda. Tako sem dve leti sem delala pri Zvezdi. Nato sem šla k Plavalnemu klubu Triglav Kranj, kjer otroke učim plavanja, poleg tega pa dekleta učim sinhronega plavanja,« pojasnjuje Agnieszka Siegieńczuk, ki je v treh letih za sinhrono plavanje navdušila kar nekaj Gorenjk, trenutno pa jih je trinajst, ki prve uspehe doživljajo tudi že na mednarodnih tekmovanjih.

»V novi sezoni v klubu pričakujem še nova dekleta, saj sinhrono plavanje tudi na Gorenjskem in v Sloveniji postaja vse bolj prepoznaven šport. Trenutno so v Sloveniji poleg Kranja klubi tudi Ljubljani, Krškem, Velenju in Kopru. Skupaj trenira okoli sto deklet, letos pa je na evropskem mladinskem prvenstvu prvič nastopila Nika Seljak. To je lep dosežek in gotovo vpliva na popularnost tega športa, ki je tudi olimpijski,« pravi Agnieszka in dodaja, da so tudi dekleta, ki jih trenira, razlog, da ostaja v Sloveniji, čeprav ji vedno ni lahko. Pred dvema letoma sta se razšla z nekdanjim fantom, sedaj v Trbojah živi skupaj z novim, Klemenom. Kljub temu da je v Sloveniji našla tudi nove prijatelje, še vedno razmišlja o domači Poljski. »Slovenija je res lepa država. Sem pa človek, ki ima rad dom, navezana sem na domače, na nekdanje prijatelje. Vendar si želim, da se tudi v Sloveniji razvija sinhrono plavanje in vem, da pri tem res lahko pomagam. Upam, da se bom kdaj tudi tukaj zares počutila kot domačinka,« še dodaja simpatična Agnieszka, ki že odlično govori slovensko.