Dr. Mirko Cuderman se je rodil v Tupaličah, sedaj pa živi v Ljubljani. Po njegovi zaslugi je bil ustanovljen Slovenski zborovski arhiv, v katerem je že 130 tisoč enot. / Foto: Gorazd Kavčič

Od harmonija do filharmonije

Preddvorski rojak dr. Mirko Cuderman, dirigent, zborovodja, ustanovitelj Slovenskega glasbenega arhiva in muzikolog, je svoje skoraj devetdeset let dolgo življenje posvetil glasbi. Zelo rad bi bil sicer zdravnik, pa se je preveč bal krvi.

Dr. Mirko Cuderman je bil rojen leta 1930 v Tupaličah v preddvorski občini. Oče Nace, po poklicu vrvar, je šest let delal na Južnem Tirolskem, mama pa je bila Frančiška Markun, Tomaščeva iz Bašlja. Družina je morala tudi skozi težke preizkušnje. Očeta je povojna oblast obsodila na smrt, pa se je po čudežu v Ljubljano poslana pošta izgubila.

Številna priznanja je za svoje delo že prejel dr. Mirko Cuderman: zlati znak svobode, Župančičevo nagrado, red za zasluge, najvišje Gallusovo priznanje, najvišje priznanje javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije in nazadnje medaljo za zasluge Republike Slovenije. Je tudi prvi častni občan občine Preddvor. Z ustanovitvijo in vodenjem zbora Consortium Musicum in Slovenskega komornega zbora, Komornega zbora RTV Slovenija in zbora Slovenske filharmonije ter umetniškim vodstvom Slovenskega okteta je dal slovenski glasbi neizbrisen pečat. Prav tako je Slovenskemu zborovskemu arhivu, ki ga je ustanovil, podaril celotno osebno zbirko, ki je rešila pred pozabo mnoga le enkrat ali dvakrat izvedena in nikjer natisnjena zborovska dela.

Spoštovani doktor Cuderman, najprej čestitke za državno odlikovanje, medaljo za zasluge, ki vam ga je podelil predsednik republike Borut Pahor. Meni se pri vas zdi zanimivo, da ste po osnovnem poklicu duhovnik, vendar je postala glasba smisel vašega dela in življenja. Zakaj?

Ko sem se odločal za poklic, sem si rekel, da moram izbrati takega, v katerem bom lahko pomagal ljudem. To sta bila duhovnik ali zdravnik. Ker se je za študij medicine odločil tudi moj gimnazijski prijatelj Miha Sajovic z Olševka, sem bil še bolj odločen, da bom ''dohtar'' tudi sam. Vendar sem si premislil. Preveč sem se bal krvi in zato ne bi mogel pomagati poškodovanemu. Zato sem izbral drug poklic – duhovniškega. Nihče od domačih ni vedel za mojo odločitev.

Od kod pa vaše zanimanje za glasbo?

Glasbo sem prvič slišal v preddvorski cerkvi in me je fascinirala. Začel sem se zanimati zanjo. Takratnega preddvorskega šolskega upravitelja Petra Jocifa sem prosil, da sem lahko takrat, ko ni bilo pouka, igral na šolski harmonij. Dovolil mi je in začel sem se učiti. Spominjam se, da sem tudi takrat, ko je služkinja pospravljala in ropotala okrog mene in se je hudo kadilo, vztrajno igral in igral. Po enem mesecu sem povabil očeta, naj me pride poslušat. Ko sem odigral preprosto cerkveno ljudsko pesem, sem ga vprašal, ali ve, katera je bila. Pa ni vedel. Mislim, da mi ta prvi javni nastop ni preveč uspel … Igranju na harmonij sem dodal še igranje na orgle in vodenje pevskega zbora, v katerega sem povabil predvsem mlade pevke in pevce. Najprej smo vadili v zgornjih prostorih starega preddvorskega farovža, ki pa smo jih na prošnjo takratnega ljudskega odbora izpraznili, da se je vanje lahko vselila družina z dvema otrokoma. Ker je bil prosvetni dom zaseden z drugimi dejavnostmi, smo vadili kar v Tupaličah na mojem domu. Imel sem tudi harmonij, ki mi ga je posodil kranjski župnik Franc Blaj, tako da je lahko naše delo potekalo nemoteno. Pa ne prav dolgo. Zaradi obtožbe, da sem v svojih zasebnih prostorih nezakonito zbiral ljudi, sem moral za deset dni v zapor na Miklošičevo v Ljubljano. Tudi posredovanje preddvorskih krajevnih oblasti, da smo na njihov predlog z izselitvijo iz župnišča pomagali mladi družini, ni zaleglo. Deset dni sem odsedel v majhni sobi, v kateri se je gnetlo 12 ljudi.

Leta 1954 ste bili posvečeni v duhovnika, vendar duhovniškega poklica niste prav dolgo opravljali. Omrežila vas je glasba.

Da, do leta 1956 sem bil kaplan na Trnovem, potem pa sem odšel na predlog takratnega ljubljanskega škofa Antona Vovka na študij glasbe na Dunaj. Pot na tuje takrat ni bila enostavna. Na potni list sem čakal eno leto. Tudi v semenišču se namreč nisem odpovedal glasbi. Imel sem srečo, da je Teološki fakulteti glasbeno teorijo predaval Stanko Premrl, pevski zbor semeniščnikov pa je vodil profesor France Kimovec. Ker sta bila oba že v letih in sta opazila moje zanimanje za glasbo, sta mi predlagala, naj nadaljujem njuno delo. Šel sem na Dunaj in tam sem leta 1960 doktoriral iz muzikologije.

Povejte mi, kaj je tako mamljivega, enkratnega v cerkveni glasbi?

Cerkvena glasba ni nič posebnega. Vedeti morate, da je vsa glasba od gotike do romantike nastajala in se razvijala v Cerkvi. Saj v tistih časih nihče drug ni imel potrebnih znanj. Posvetni vladarji so znali morda brenkati na kitaro ali podobno glasbilo in to je bilo vse. Največji skladatelji so pisali za Cerkev ali so bili v njej prav zaradi glasbe zaposleni.

Tudi v zgodovini slovenske glasbe so imeli pomembno vlogo duhovniki, na primer Vinko Vodopivec in prej omenjeni Stanko Premrl.

Kar nekaj jih je bilo. Gregor Rihar je začel, za njim pa so do dvajsetega stoletja ustvarjali Vinko Vodopivec, Lojze Mav, Matija Tomc in še nekateri.

Prevzeli ste vodenje kora ljubljanske stolnice. Pa ne za dolgo. Leta 1970 ste stolniški kor zapustili.

Ko sem prišel po končanem študiju na Dunaju v ljubljansko stolnico, sva se z duhovnikom organistom in ravnateljem ljubljanskega stolnega kora Venčeslavom Snojem odlično ujela. On je bil organist, jaz pa glavni zborovodja oziroma dirigent. Z zborom smo pripravljali čudovite orkestralne maše, oratorije in rekvieme, tudi Mozartovega. Peli smo tudi na spominski maši za umrle v letalski nesreči na Brniku, na kateri so bili tudi svojci ponesrečenih. Potem je gospod Snoj nepričakovano umrl in jaz sem prevzel vso odgovornost za delovanje kora. Vendar sta prišla v stolnico drug župnik in organist z drugačnimi pogledi na glasbo, s katerimi sam nisem soglašal. V liturgiji sem še naprej skušal ohranjati tudi vrhunsko umetniško cerkveno glasbo, pa mi ni uspelo, zato sem se od stolnice poslovil. Po svoje to razumem, saj nekateri duhovniki niso imeli posluha ali niso razumeli bistva cerkvene glasbe in tudi nikogar niso vprašali, ali ima posluh ali ne.

Že med delom v ljubljanski stolnici ste ustanovili Društvo Consortium Musicum in njegov zbor, ki je postal vrhunska slovenska zborovska zasedba. Iz cerkvene ste posegli v civilno sfero. Je bilo to za duhovnika težje?

Ne, le oblast je temeljito preverila, kako in kje deluje naše društvo in na koncu ugotovila, da je naše poslovanje lahko marsikomu za vzor. Šele potem so nas sprejeli v Zvezo kulturnih organizacij Slovenije. Društvo in z njim zbor sta bila ustanovljena leta 1968 z namenom poustvarjati pogosto zapostavljeno vokalno in tudi instrumentalno glasbo. V zbor sem želel vključiti čim več mlajših pevk in pevcev in kot tak je dosegel nekaj izjemnih uspehov na koncertih doma in na tujem.

Za vas pravijo, da ste poleg vrhunskega muzikologa, dirigenta in zborovodje tudi človek navdiha, spreten organizator in tudi prevajalec tujih del oziroma besedil. Poleg Consortiuma ste spravili v življenje tudi poklicni Slovenski komorni zbor, predhodnika sedanjega zbora Slovenske filharmonije.

Moja vizija je bila ustanovitev vrhunskega poklicnega pevskega zbora. Njeno uresničitev sem videl v Slovenskem komornem zboru. Za njegovo ustanovitev sem se boril pet let in na avdicijah izbiral pevke in pevce. Vmes je prišla osamosvojitev in kar naenkrat nihče več ni vedel za sklep o njegovi ustanovitvi. Kar dolgo sem čakal na sprejem pri takratnem kulturnem ministru dr. Andreju Capudru, ki se je omehčal šele, ko sem mu povedal, da je sklep o ustanovitvi sprejela nekdanja kulturna skupnost Slovenije, in ko je dal svoj pristanek tudi predsednik vlade Lojze Peterle. Tako se je začelo in tudi za tem zborom je uspešna pot.

In kaj je za vas glasba, dobra glasba?

To pa že meji na filozofijo. Glasba so zvoki, glasba je ritmika – in če je oboje dobro, je tudi glasba dobra. Če tega ni, je glasba slaba. Žal se tudi v slovenski glasbi dogaja, da uspeva tisti, ki ne zna veliko in njegova dela nimajo nobene umetniške vrednosti.