Novi Slovenski biografski leksikon, Tretji zvezek, Ble-But, Založba ZRC, Ljubljana, 2019, 522 strani

Novi Slovenski biografski leksikon

»BREJC, Janko (vzdevek Batko), politik, pravnik (r. 18. 11. 1869, Brezje pri Tržiču; u. 6. 4. 1934, Zagreb, pokopan v Ljubljani). Oče Janko Brejc, kmet, mati Marija Brejc, r. Ribnikar. Tast Ivan Vencajz, pravnik, politik. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Ljubljani. Pravno fakulteto na Dunaju je začel obiskovati v zimskem semestru študijskega leta 1890/91. Po razkolu v akademskem društvu Slovenija je skupina mladih katoliških razumnikov, med katerimi je bil tudi Brejc, oblikovala svoje društvo - Danica. Naziv doktorja prava mu je bil podeljen 1895. Preselil se je v Ljubljano, kjer je takoj pričel javno delovati. Zaposlil se je kot odvetniški pripravnik v pisarni Ivana Šusteršiča, ki se je strmo vzpenjal v vrstah Katoliške narodne stranke (od 1905 SLS). /…/ Četudi je menil, da bi v primeru razpada Avstro-Ogrske prišlo do razkosanja slovenskega etničnega ozemlja, je ob razhodu Šušteršiča z Janezom Evangelistom Krekom in Antonom Korošcem (slednji je 1917 prevzel vodenje Vseslovenske ljudske stranke) podprl slednja dva in se tako ob prevratu 1918 znašel na zmagoviti strani. Povabljen je bil v slovensko Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani kot poverjenik za notranje zadeve, bil je član delegacije, ki se je decembra 1918 udeležila svečane razglasitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 1919–20 je bil predsednik Deželne vlade za Slovenijo s presledkom od novembra 1919 do februarja 1920. Njegov mandat je izrazito zaznamoval koroški plebiscit. 1921 je bil eden glavnih tvorcev avtonomističnega programa SLS (do aprila 1920 Vseslovenska ljudska stranka), ki je v naslednjih letih pomenil jedro strankinega političnega udejstvovanja. 1923 je bil sopodpisnik Markovega protokola, s katerim se je SLS zavezala, da bo podprla vlado srbskih radikalcev v zameno za koncesije na področju slovenske avtonomne uprave. Ob vstopu SLS v vlado 1924 je prišlo do spora med Antonom Korošcem in Brejcem – slednji se je s tem umaknil iz političnega življenja. Umrl je na zdravljenju v Zagrebu.« (str. 317)

Iz tretjega zvezka NSBL sem ob 150. obletnici njegovega rojstva in 85. obletnici smrti izbral odlomek iz članka o pravniku in politiku Janku Brejcu (1869–1934); izpustil sem del o njegovem političnem delovanju do prve svetovne vojne. Bil je gorenjskega rodu, bil je predsednik prve od slovenskih vlad, pa se mi zdi, da zanj ve le še malokdo. Letos bi veljalo spomin nanj obuditi, vedenje o njem pa okrepiti. Ta zapis je le pobuda.