Avtorja knjige Marko Malec iz Kranja in Borut Podgoršek iz Škofje Loke / Foto: Jure Nastran

Zgodbe o zaljubljenih v letenje

Borut Podgoršek iz Škofje Loke in Marko Malec iz Kranja sta izdala knjigo Zaljubljeni v letenje, v kateri predstavljata osemnajst zgodb slovenskih pilotov, stevardes in letalskega mehanika.

Vsaj štiri zgodbe v knjigi so povezane z Gorenjsko. Janko Medved se je sicer rodil v Dolgi vasi pri Celju, a zdaj živi v Kranju. V svoji letalski karieri je pilotiral vojaška in civilna letala, bil je jadralni pilot, tekmoval je tudi v akrobatskem letenju. Jurij Štirn je kot direktor letališča v Polju pri Ljubljani vodil gradnjo novega letališča na Brniku, bil direktor letališča vse do 1968. leta, vodil pa je tudi gradnjo brunarice na Krvavcu in postavitev prve žičnice na Njivicah. Franc Sever - Franta je bil vojaški pilot, v civilno letalstvo je prišel po naključju, v obdobju 1968–1981 je bil direktor Aerodroma Ljubljana - Pulj, o delu na letališču je napisal tudi knjigo Brnik – letališče ali lovišče. Miša Tičar, ki je pri triindvajsetih letih postala stevardesa, zdaj živi v Domžalah.

Avtorja sta zgodbe o letalcih »začinila« tudi z opisom marsikatere prijetne ali neprijetne dogodivščine. Stevardesa Miša Tičar se spominja dogodka, kako so v stranišču letala peljali iz Džakarte v Beograd dve opici – darilo indonezijskega državnika Suharta jugoslovanskemu predsedniku Titu – in kaj se je dogajalo po pristanku letala v Beogradu. »K letalu se je pripeljala limuzina, iz nje pa sta izstopila dva moška in vsak je imel eno odejo. Ko sta prišla v letalo, sta vprašala, kje sta opici. Povedala sem jima, da sta v WC-ju. Vsak je vzel enega gibona, ga zavil v odejo in odšel. Opici so nato odpeljali z limuzino, jaz in navigator Ivan Simunović pa sva se v dežju, peš in s kovčkom v roki odpravila do letališke zgradbe. Simunović je na poti dejal: »Lepo je biti Titov 'majmun'. Od letala te odpeljejo z limuzino.«

Borut in Marko sta se kot soavtorja knjige našla po naključju, oba sta preučevala slovensko letalsko zgodovino, oba sta pisala članke za reviji Obramba in Krila, predvsem pa za oba velja, da sta zaljubljena v letalstvo.

»Letala obožujem, vse okoli njih«

»Kmalu bo minilo dvajset let od mojega prvega zapisa o letalstvu. Napisal sem ga povsem naključno, objavljen pa je bil v osrednjem slovenskem časniku. Še danes se spomnim, kako vznemirljivo je bilo tisto jutro oditi v trafiko, kupiti časopis in videti, pravzaprav zavonjati svoj članek. Če ga prebiram danes, ni bil nič posebnega, a je bil prelomen v mojem življenju,« se začetkov pisanja o letalstvu spominja Borut in dodaja: »Ljubezen do letalstva živi v meni, odkar se zavedam. Letala obožujem. Vse okoli njih. Poskus, da bi postal pilot, mi ni uspel, pa vseeno ni nikoli niti za drobec zmanjšal moje ljubezni do letalstva. Pravzaprav so me trma, predanost in osredotočenost pripeljale do tega, da danes lahko suvereno in strokovno pišem o letalstvu.« Borut se je na področju letalstva veliko izobraževal, pisal je članke, raziskoval, pred enajstimi leti je tudi vzpostavil slovenski letalski portal (www.sierra5.net), ki je namenjen ljudem, ki jih zanimajo konkretne, poglobljene in strokovne informacije o letalstvu.

»Letalstvo me zanima, odkar pomnim«

»Letalstvo me zanima, odkar pomnim. Najprej sem kar nekaj let sestavljal plastične makete leta, a da bi bile makete čim bolj verodostojne, sem začel zbirati gradivo o letalstvu in kupovati publikacije, v katerih je bilo karkoli objavljeno o letalih. Plastične makete so kmalu dobile drugoten značaj, vse bolj sem se posvečal zbiranju arhivskega gradiva. Članke o zgodovini letalstva sem začel objavljati najprej v domačih, nato pa še v tujih revijah,« pravi Marko Malec, ki zadnjih petnajst let predvsem zbira gradivo o slovenski letalski zgodovini in o slovenskih letalcih, ki so ustvarjali zgodovino. Pred desetimi leti je napisal knjigo Stanko Bloudek in njegova letala, pred petimi leti še knjigo Konstrukcijski biro pri republiškem odboru LZS, Letov, Libis in njihova letala 1945–1964 in prilogo revije Obramba 40 let trenažne/teritorialne eskadrilje Ljubljana. Rezultat sodelovanja s prijateljem Borutom je knjiga Zaljubljeni v letenje, ki je pred kratkim izšla v samozaložbi.

Avtorja knjige Borut in Marko sta s pogovori in raziskovalnim delom zapisala zgodbe slovenskih pilotov, stevardes in letalskega mehanika, zgodbe ljudi, ki so v letalstvu pustili pomemben pečat in oblikovali delček slovenske letalske zgodovine. Deset akterjev zgodb je še živih, vsi so stari več kot osemdeset let, osem je že umrlih. Knjiga poleg letalcev precej podrobno opisuje tudi letala, s katerimi so leteli. »To je pomembno za slovenski tehnološki spomin na področju letalstva. Poznavanje letal in njihovih posebnosti je pomemben del tehnične kulture vsakega naroda,« je v predgovoru knjige zapisala dr. Ljubica Jelušič, ki si želi, da bi avtorja nadaljevala delo in v prihodnje ustvarila celovit pogled na zgodovino slovenskega letalstva in letenja. Borut in Marko že snujeta novo knjigo, ob tem pa tudi sprejemata predloge, koga vse naj bi v njej predstavila.

Osemnajst zgodb o letalcih

V knjigi Zaljubljeni v letenje, ki sta jo že predstavila v Vipavskem Križu, predstavitev pa načrtujeta še na brniškem letališču in v parku vojaške zgodovine v Pivki, je osemnajst zgodb. Prva zgodba opisuje vojaškega pilota Sava Poljanca, ki se je po pobegu iz taborišča pridružil enotam slovaškega odpora proti nacizmu in opravil nekaj bojnih poletov, po katerih se ga še zdaj spominjajo pod imenom Strečenski heroj. Karlo Štrbenk se je že prvi dan vojne nad Beogradom spopadel s piloti nemškega vojnega letalstva Luftwaffe in pri tem umrl. Pustolovščina s »pobeglo lokomotivo« bi najstnika Cirila Vrabiča lahko stala življenje, a se je končala le z izključitvijo iz šole. Šel je med pilote in se izkazal kot izjemno pogumen in predan. Igor Beran je aktivno sodeloval v boju proti okupatorju v eskadrilji RAF, ki so jo sestavljali nekdanji jugoslovanski piloti. V mornariškem letalstvu nekdanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je služilo veliko Slovencev, med njimi sta bila tudi Ivan Rojec in Mirko Kovačič. Pri vojaških letalcih imajo posebno mesto tisti, ki so v zračnih bojih sestrelili najmanj pet nasprotnih letal in si zaslužili naziv letalski as; takšen as je bil tudi Marij Semolič, ki je bil udeležen v letalskih bitkah druge svetovne vojne. Franc Sever - Franta je imel težko življenje, zaznamovali sta ga druga svetovna vojna in bogata letalska kariera v vojaškem in civilnem letalstvu, bil je tudi direktor Aerodroma Ljubljana - Pulj. Franc Rupnik velja za enega najodličnejših jugoslovanskih pilotov in letalskih poveljnikov, kar sedemnajst let je bil vodja letalskega preizkusnega centra. Med legendami slovenskega letalstva je tudi Jurij Štirn, vojaški in športni pilot, učitelj letenja, začetnik aerofotogrametrije v Jugoslaviji ter vodja gradnje letališča na Brniku in njegov prvi direktor. Branko Žiger je bil lovski pilot, športni letalec in letalski inštruktor, ki je bil razpet med nebom in opernim odrom. Edvard Lorencon nikoli ni služboval v jugoslovanskem vojnem ali civilnem letalstvu, a je v njem pustil izjemen pečat, saj je izučil večino pilotov s Primorskega. Drago Gabriel - Gabi je bil prometni pilot, inštruktor, rezervni letalski častnik in modelar, letel je na kar 61 tipih letal. Albin Pibernik je bil najmlajši udeleženec igmanskega marša, nekaj časa je preživel s Titom in postal vojaški in civilni pilot. Emil Stepančič je oboževal letenje in bil jadralni pilot, v Jugoslovanski ljudski armadi je vzdrževal različna letala, poklicno pot nadaljeval v Adrii Avioprometu in jo sklenil v letalski enoti slovenske policije. Miša Tičar je bila ena prvih Slovenk, ki so postale stevardese. Svojo letalsko pot je začela v JAT-u in jo končala v Inex - Adrii Avioprometu. Janko Medved, športni, vojaški in prometni pilot ter inštruktor, se z nostalgijo spominja časov, ko sta bila letalstvo in letenje še prvinska. Sonja Pipan Volovec je začela jadrati pri sedemnajstih letih, v kratki jadralski karieri je postavila kar štiri državne rekorde, ljubezen do fanta, pilota in letal jo je pripeljala do poklica stevardese.