Umetnik vseh najboljših svetov
V Galeriji Franceta Miheliča v Kašči se je v ciklu Pogovorov z umetniki – na svoj duhovit, odprt način – predstavil akademski kipar in likovni pedagog Matej Plestenjak.
Škofja Loka – Pogovori s člani Združenja umetnikov Škofja Loka, ki nastajajo pod okriljem Loškega muzeja, imajo namen nekoliko pobliže predstaviti ustvarjalne poti umetnikov, ki jih Ločani sicer že poznajo po njihovih likovnih delih, redko pa imajo priložnost pogovora z njimi.
Tokrat so obiskovalci lahko izvedeli marsikaj o Mateju Plestenjaku, ki prihaja iz znane škofjeloške umetniške družine, katere člani so bili tudi prisotni v Kašči. Matej se je posvetil kiparstvu in na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral pri Slavku Tihcu, študiral pa je tudi likovno pedagogiko – danes deli svoje znanje na škofjeloški gimnaziji. Vodil je več likovnih delavnic ter razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah. Veščino sproščene verbalne komunikacije je dokazal tudi tokrat skozi vseskozi zanimiv pogovor s svojim prijateljem, sicer igralcem Matijem Vastlom, v katerem je na duhovit način povzel svojo pestro ustvarjalno pot, ob tem pa razodel številne osebne anekdote, ki so ga na različne načine izoblikovale v takšno odprto, razgledano, kozmopolitsko in originalno osebnost, polno človeške topline. S pomočjo projekcije fotografij je kronološko predstavil svoja izbrana kiparska, slikarska in grafična dela, začenši od najzgodnejših otroških risb, do resnih študij na Akademiji in zadnjih kiparskih izživetij, s katerimi se kot z izzivi vsakega likovnega ustvarjalca ukvarja sedaj. V zgodovinski umetniški lok, ki začenja z izhodiščno prvinskostjo narave (paleolitska Venera) ter svojo pot sklene v artificielnem (post)modernističnem artefaktu (Duchampova fontana), je vpeto tudi umetniško ustvarjanje – in obenem razmišljanje, življenje samo – Mateja Plestenjaka, čigar raznolika kiparska pa tudi ostala dela v svoji unikatnosti, pogostoma narejeni povsem spontano, iz ničesar, zmorejo podeliti smisel vezi med subjektom in objektom, med čutnostjo in razumom. Izraz te vezi pa so prav Matejeva umetniška dela sama, usklajena kombinacija klasičnih in modernističnih principov: kiparske skulpture, narejene v različnih tehnikah in materialih, od gline, propena, mavca, lesa, ali pa eksponati, zvarjeni iz železa, med katerimi motivno prevladuje figuralika, pa tudi portreti, akti in živalski motivi, katerih se Matej na sebi lasten, inventiven način še posebno rad loteva.
Osebnost in delo Mateja Plestenjaka dokazujeta neomejenost umetniškega univerzuma, rojstvo ideje, ki je zmožna realni svet na različne načine prezrcaliti v neskončnost prostora in časa vseh možnih svetov, obenem pa – kot to uspeva Mateju – še vedno, vsaj z eno nogo, ostati na realnih tleh.