Zrak, svetloba in vzdušje ob tekstilu

Kranj – Sobotno odprtje bienala v Layerjevi hiši je s predhodnim obiskom razstavišč po Kranju zaznamovalo prijetno vzdušje v družbi avtoric in avtorjev razstavljenih del ter prvih obiskovalcev že tretje izvedbe bienala tekstilne umetnosti BIEN. Kot je povedala pobudnica in vsakokratna vodja bienala Zala Orel, ga od vsega začetka povezujejo z bogato tekstilno dediščino Kranja, hkrati pa s širitvijo v druga mesta na periferiji zunaj velikih sodobnih umetniških centrov iščejo nove zanimive prostore za predstavljanje tekstilne umetnosti.

Osrednja tema letošnjega bienala je Zrak, na njem pa svoja dela predstavlja osemdeset mednarodnih in slovenskih kolektivov, umetnikov ter raziskovalcev, pridružilo pa se jim bo tudi dvesto študentov tekstilne umetnosti in oblikovanja. Glavno prizorišče bienala je kranjska Layerjeva hiša, med lokacijami pa so še goriška palača Lantieri, Ravnikarjeva Rotunda novogoriškega gledališča, jeseniška tržnica, rudniške naprave in prenovljena Topilnica živega srebra v Idriji, kapela Škofjeloškega gradu ter hiša družine Crobath, ki bo obiskovalce pozdravila ob vstopu v kranjsko staro mestno jedro.

Tekstilna umetnost in prostor

Umetniški program bienala je tokrat pripravil hrvaški modni oblikovalec in oblikovalec tekstila Lovro Ivančić, ki na BIEN-u sodeluje že od njegove prve edicije. S svojimi deli se je predstavljal tako samostojno kot v skupini, sodeloval pa je pri vzpostavljanju bienala in širjenju njegove ideje. Da pa je tokrat prvič v vlogi kuratorja festivala, je povedal v pogovoru, ki sledi.

Kako ste kurirali tako veliko količino del in avtorskih poetik? Največkrat so to konkretne prostorske postavitve, naj gre tako za povabljene oblikovalce tekstila kot za umetnike, ki so se javili na odprti poziv.

Največkrat prevladuje intuicija. Ko umetniško delo vidim pred seboj, vselej poiščem neko korelacijo s prostorom. Seveda ob prijavah na računalniškem ekranu vidim ideje, orise posameznega dela, njegove dimenzije, kar odloča pri izboru, je pa nekaj povsem drugega, ko je delo v živo pred teboj. Vsaka umetnina ima namreč neko lastno energijo, ne glede na njeno obliko in dimenzije. Zato je pomembna intuicija, neka vera, da bo v določenem prostoru dobro izpadlo, seveda pa vselej prihaja do sprememb na licu mesta, nič ni dokončnega.

Naloga je torej težka, a hkrati tudi zabavna. Sam sem zelo vizualen tip človeka, ko preberem besedilo, šele zgradim odnos do posameznega dela, da v nek prostor ne postavim del, ki ne sodijo skupaj, v nadaljevanju pa me vedno znova vodi pojem estetskega. Sicer pa mi je super, da imamo tudi prostorske postavitve, saj v naših razstaviščih nimamo veliko primernih sten.

Kranjska prizorišča poznate že iz prejšnjih bienalov, mar ne?

Razstavne prostore smo imeli pravočasno dogovorjene, je pa res, da nam je v zadnjih dneh uspelo pridobiti še nekdanjo knjigarno in hišo Crobathovih, so pa tudi nekateri prostori, ki smo jih žal izgubili. Sam sem se ob razporejanju del poskušal postaviti v pozicijo obiskovalca, ki si ne vzame dveh ur za razstavo, a vseeno vstopi v razstavišče in se ob ogledovanju del sprehodi skozi prostor. Redkokdo ob tem prebira zapise, kar je povsem običajno, ljudje začutijo predvsem vzdušje, ki ga umetnine ustvarjajo v prostoru, in ob tem barve, svetloba, zrak ... Zdelo se mi je smiselno vse to upoštevati tudi pri postavitvah.

Obstaja splošno mnenje, taka pa je tudi realnost, da se s tekstilom in tudi njegovim umetniškim oblikovanjem ukvarjajo predvsem ženske. Kako gledate na spolno diferenciacijo?

Razdeljenost je realna in zgodovinsko pogojena, tu ni kaj dodati. Sam se s tem nisem obremenjeval, bolj pomembne so mi bile različne perspektive, ki niso vezane le na spol, ampak na različne narode, religije, kulture. Gre za ustvarjalce z različnih delov sveta, res pa je, da sem morda povabil nekoliko več avtorjev iz držav severne Evrope. Tu so odločale tudi druge okoliščine, kot je predvsem zaradi logistike oddaljenost od Slovenije, časovne omejitve umetnikov in podobno ...

Je med avtoricami oziroma avtorji kdo, ki vam je posebno blizu?

O tem bi se težko odločal, z nekaterimi sodelujem več, jih bolj poznam in se posledično bolje razumem z njimi, če že, pa bi posebej omenil irsko umetnico Marielle MacLeman, katere umetniška praksa je še posebno zanimiva. Ukvarja se z odpadki, ki nastanejo v proizvodnji tekstila, in ima tudi odličen posluh za vse, kar jo v določenem okolju obkroža. Svoja dela vedno poveže z lokacijo, kjer razstavlja. Poslali smo jih tekstilni prah iz tovarn oziroma institucij, kjer se ukvarjajo s tekstilom, na primer Odeje v Škofji Loki, dobili smo ga na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, pa v Centru Rog, in iz njega je naredila papir, ki sicer ni namenjen pisanju, na njem pa upodablja vizualne efekte, ki jih je recimo videla na stenah Layerjeve hiše ...

Kako se sicer počutite v kranjskem okolju?

Zadnji čas sem res veliko v Kranju, lani sem bil tu štirideset dni na rezidenci, in lahko rečem, da je v vašem mestu noro lepo, naj gre za majhno mesto samo ali pa naravo v njegovi bližnji okolici, spust v kanjon Kokre me kot romantika vedno gane. Tu me obkrožajo tudi izjemno prijazni ljudje, s katerimi sem si zelo blizu.

Ljudi pozivam, naj si ogledajo bienale iz več razlogov, tako zaradi zgodovinskega konteksta, vseh različnih estetik pri oblikovanju tekstila, s katerimi se boste srečali, kot tudi dejstva, da so umetnine razstavljene v prostorih, ki sicer niso javno dostopni. Naš namen je obiskovalcem ponuditi vzdušje, v katerem se bodo dobro počutili.

Tekstil pripoveduje zgodbe

Jakup Ferri, ki je leta 2022 na Beneškem bienalu z igrivimi risbami na tekstilu prestavljal Kosovski paviljon, je na BIEN-u z njimi oplemenitil Galerijo Layerjeve hiše in Mestno knjižnico Kranj. »Tokrat sem za razstavo pripravil podobe in motive, ki obravnavajo idejo zraka,« je med drugim povedal Jakup Ferri, ki ustvarja tako tekstilne slike kot vezenine in preproge, ki so izdelane strojno. Deloval je tudi na umetniških rezidencah v Aziji, Srednji Ameriki in v arabskem svetu. »Lani sem imel delavnice z albanskimi otroki v Kranju, zato smo se odločili, da na otroškem oddelku knjižnice predstavimo tudi njihova dela.«

Švedinja Ellen Dynebrink se s krpankami, v katere prepleta digitalne distorzije, predstavlja v prostorih nekdanje knjigarne v Crobathovi hiši. »Že dlje časa slikam ali fotografiram že obstoječe tekstilije, ki pa so pozabljene postavljene v stran, in jih potem apliciram v krpanke. S tem nekako vračam glas pozabljenim stvarem,« je o svojem delu povedala umetnica, ki različne vrste blaga razreže na tricentimetrske koščke in iz njih ustvari novo sliko. V izbiri barv in blaga so, kot je povedala, tudi njeni spomini na otroštvo.

V svojo tekstilno instalacijo je spomine na mlada leta vtkal tudi norveški umetnik John K. Raustein. Tokrat v Mahlerci predstavlja monumentalno stvaritev, ki jo prežema moč barve. »Postavitev v modri barvi me spominja na širno nebo, ki sem ga vedno znova opazoval iz svoje otroške sobe. To visoko modro nebo vedno nosim s seboj, kamorkoli pridem,« je pojasnil avtor postavitve, ki deluje kot drevo, s katerega visijo tekstilije. »Bil sem zelo mlad, ko mi je umrl oče, in spomnim se, kako so v hiši visele njegove srajce, ki jih mama ni mogla zavreči.« Postavitev je zelo intimnega značaja, zato je vidna skozi veliko steklo galerijskega prostora.