Smučarski skakalci so v sredo v dežju trenirali v Planici, včeraj pa so odpotovali v Engelberg, ki bo ta konec tedna zadnje prizorišče pred novoletno turnejo. Domen Prevc je v Švico odšel kot vodilni v skupnem seštevku svetovnega pokala. / Foto: Nik Bertoncelj
Življenje v rumeni majici je napornejše
Domen Prevc je prvo ime začetka nove sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih. Pravi, da nositi majico vodilnega v skupnem seštevku ni tako preprosto, saj s tem pridejo tudi druge obveznosti, sam pa bi bil rad osredotočen predvsem na skoke. O novoletni turneji še ne razmišlja, najprej je na vrsti Engelberg.
Rateče – Pred smučarskimi skakalkami in skakalci je ta konec tedna nova postaja svetovnega pokala, zadnja pred novoletno turnejo. Tekmovali bodo v Engelbergu v Švici. V sredo so v rahlem dežju trenirali v Planici in to je bila tudi priložnost za pogovor s 26-letnim Domnom Prevcem, trenutno vodilnim skakalcem v svetovnem pokalu. Z zmagami na zadnjih štirih tekmah je število zmag povišal na trinajst. Sliši se neverjetno, a po tej statistiki je šele tretji v družini: Nika je pretekli konec tedna dosegla 25. zmago, s čimer je postala tudi najuspešnejša v zgodovini slovenskih smučarskih skokov, Peter je na najvišjo stopničko stopil 24-krat. Družina Prevc ima tako skupaj kar 62 zmag.
Je napornejše, veliko več je medijske pozornosti, kar mi trenutno najbolj ne ustreza, saj bi bil raje osredotočen samo na skoke. Vem, da je to zelo tak stavek ... Priznam, da se je v zadnjem času nabralo kar veliko stvari in da moram paziti, kam usmerjam energijo. Vsega je kar veliko in potem vsak, ki te sreča, misli, da ti lahko vzame deset minut. Počasi postane to utrujajoče. Moraš se odločiti, da imaš tega dovolj, se obrniti in iti naprej po svoje, tudi če je kdo užaljen. Zase je treba poskrbeti.
Nekako sem vedel, da sem dober. Štirih zaporednih zmag sem vesel, po drugi strani pa je to tudi odgovornost za naprej, da ostanem osredotočen. Upam, da mi bo to uspevalo čim dlje.
Že samo spuščanje, vožnja v počepu, kakšen je stik s podlago, koliko energije daš v zrak ... Ti mikroobčutki. Uspelo mi je odpraviti napako, ki se mi je v prejšnjih letih ponavljala. To je bil proces iskanja podlage, impulzov, vaje za ravnotežje ..., ki je potekal čez poletje. To mi sedaj pomaga v sezoni.
Na Engelberg imam lepe spomine, je pa na vsako prizorišče treba priti zbran, osredotočen, nič ni samoumevno. Oddelati je treba svoje, potem pa upati, da pride še kakšen tak konec tedna, kot sta bila prejšnja v Wisłi in Klingenthalu.
Morda sem začel na vse skupaj gledati na način, da moram na površje dati tudi nekaj svojega ega in poskrbeti zase, ne gledati na to, kako bi vsem ugajal. Včasih zato morda koga ujeziš, a na koncu, ko potegneš črto, če bodo skoki dobri, če bo pripravljenost, kot si jo želim, če bodo tukaj prioritete urejene, potem tudi vse drugo pride.
Nisem še tam. Najprej nas čakajo tekme v Engelbergu, potem pa bom načrtoval, kako bom izpeljal prihodnji teden, da bom na novoletno turnejo prišel čim bolje pripravljen. Moje dosedanje izkušnje z novoletno turnejo bi lahko opisal z besedama od – do. Bile so dobre, slabe. Lotiti se je treba vsake tekme posebej in odskakati najbolje, kar se da.
Za božič bomo prosti, a to je pri nas tako, da moraš še vedno poskrbeti zase, še vedno je sezona, še vedno je treba kaj postoriti, a to tako je. Smo pa potem po koncu sezone malce več prosti.
Ne, predvsem nervozo moram krotiti. Za zdaj nimam te evforije, ker vem, da je sezona še dolga. Gledam predvsem, kako jo zapeljati čim pametneje, da se bo izšlo na dolgi rok: načrtovanje potovanj med prizorišči, nastanitve, predvsem to. Vem, da se stvari lahko hitro obrnejo. Lani smo videli, kako močan je bil na začetku sezone Nemec Pius Paschke, potem pa se je situacija kar naenkrat obrnila. Od drugih se učiš, gledaš, opazuješ, kaj bi lahko naredil še bolje.
Vsem je zanimivo. Marsikoga moji uspehi verjetno zbodejo, marsikomu pa je tudi všeč. Na primer z Rjojujem Kobajašijem sva drug za drugega vedno vesela, se podpirava. Ko nekdo naredi dober skok, je to užitek gledati.
To je pričakovano. Tudi včasih je bilo veliko kontrol in vsega. To me ne moti, je del skokov. Limit pri obsegu dresa je stvar, ki je ne želim iskati in hoditi čisto po robu. Sploh sedaj, ko mi gre tako dobro, tega ne potrebujem. Lahko sem na varni strani, da skačem mirno. Opremi je treba zaupati, pametno testirati, je pa vedno iskanje, kaj bi lahko še izboljšal – da bi iskal limit, pa ne.
Nič kaj posebno nisva skupaj proslavljala. Seveda pa sem tudi njenih uspehov zelo vesel.
