Žganjekuha je naša dediščina

Kranj – »Danes bova pa tega iz belih češenj. Ta je najboljši. Samo za posebne priložnosti,« je z nekoliko zaprašeno steklenico žganja v rokah običajno dejal gospodar domačije v škofjeloškem hribovju v želji dodatno počastiti sicer redek obisk daljnega sorodnika iz doline. Besn'čan, polan'c, bohin'c, tepkov'c, tropinov'c, borovničke, košutnik ... in podobne oznake – bolje jih seveda obvladajo poznavalci – veljajo za žganje glede na krajevno pripadnost proizvajalca ali surovino, iz katere je skuhano žganje.

Minuli teden je na predlog Slovenskega etnografskega muzeja, ki je tudi Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, ministrstvo za kulturo v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo novo enoto z imenom Žganjekuha. Pobudo za vpis žganjekuhe v register sta na Koordinatorja naslovila Matjaž Pikl in Nastja Ivanuša kot predstavnica Društva ljubiteljev domače žganjekuhe.

Kot je med drugim zapisano v skupaj že 134. enoti Registra, je žganjekuha proces pridobivanja naravnega žganja z vrenjem in destilacijo različnih sort sadja ali grozdnih tropin, gozdnih sadežev, zelišč ... Dejavnost je znana po vsej Sloveniji, razlikuje se po lokalnih sestavinah in recepturah. Za kuho je potrebna namenska oprema, najpomembnejši je kotel.

Od zdravila do družabnega

Žganje se uporablja v zdravilne namene, tudi za zunanjo uporabo pri oskrbi ran pri ljudeh in živini, za posebne priložnosti, predvsem pa so ga ponudili najeti delovni sili pri sezonskih kmečkih opravilih. Danes pogosto velja tudi za darilo ali vljudnostno gesto dobrodošlice gostu, je omenjeno na spletni strani registra nesnovne dediščine. O dejavnosti še izvemo, da potrebuje žganjekuhar za kuhanje žganja zrelo sadje in opremo za kuhanje. Tradicionalna oprema in metode so sicer sledile tehnološkemu napredku, vendar najbolj v uporabi ostajajo tradicionalni bakreni destilacijski kotli, ki jih ogrevajo na plin, nekdaj so jih na drva. Žganjekuha največkrat poteka v jesenskem in zimskem času ter se začne s predpripravo sadja. Sam postopek žganjekuhe velja za družaben dogodek, predvsem za moške. Marsikje je tovrstno opravilo družinska dediščina, receptura in tehnologija žganjekuhe pa se prenašata iz roda v rod.

Najstarejše znane primere žganjekuhe poznamo že v Valvasorjevih opisih iz leta 1689. Sicer pa so imeli od srednjega veka dalje veliko vlogo pri razširjanju te dejavnosti samostani, na Slovenskem pa naj bi se žganjekuha razširila v 19. stoletju. Žganje in žganjekuha sta večkrat omenjena ob opisu obdobja med letoma 1813 in 1848, ki ga je v Zgodovini slovenskega naroda zapisal Josip Mal.