Zadnje poletje v miru

Ruska grožnja in Bundeswehr

Nemški vojaški zgodovinar in profesor Sönke Neitzel (1968) je s svojo trditvijo vznemiril nemško in širšo evropsko javnost. V pogovoru za severnonemško RTV postajo NDR (Norddeutscher Rundfunk) v Hamburgu je namreč izrekel prav tale stavek: »Morda bo poletje 2025 zadnje poletje, ki smo ga doživeli v miru.« Zavaroval se je z besedo morda, a možnost, da je trditev resnična, ni majhna. Zgodovinar, rojen v burnem letu 1968, je sicer specialist za drugo svetovno vojno in nemško vlogo v njej. Njegov prvi argument je, da nemška vojska ni pripravljena za učinkovito obrambo pred grožnjo ruskega napada. »Nekateri analitiki sicer menijo, da je Rusija, ki ima težave pri doseganju svojih ciljev v Ukrajini, obvladljiva vojaška grožnja. Neitzel se s tem ne strinja. Priporoča, da se Nato pripravi na najslabši možni scenarij. Z njegovega vidika je Bundeswehr, nemška vojska, nefunkcionalen sistem, kakršna koli reforma pa bo za šibko vlado v Berlinu herkulovska naloga. Neitzel sicer meni, da bo nova vlada sprejela določene reformne ukrepe, a da je malo verjetno, da bo šlo za posege, ki jih Nemčija in Evropa resnično potrebujeta na vojaškem oz. obrambnem področju. Disfunkcionalen nemški Bundeswehr se mora po mnenju analitika osredotočiti na tri ključna področja: obramba pred droni, zračna obramba in municija.«

Kitajska grožnja in Tajvan

Druga največja grožnja svetovnemu miru naj bi bila možnost, da velika Kitajska napade svojo malo, a odtujeno sestro, ki domuje na otoku Tajvan in jo podpirajo ZDA. Na to možnost med drugimi opozarja tudi politolog Stefan Niemann, vojaški analitik NDR-a. »Nekateri strokovnjaki se bojijo, da bi se izjemno močan kitajski voditelj Ši Džinping počutil opogumljenega in tvegal napad na Tajvan v senci ukrajinske vojne. Kitajska vlada že dolgo časa trdi, da je Tajvan del njenega ozemlja, čeprav Tajvan deluje kot neodvisna država s svojo vlado in demokratičnim sistemom. Peking je v zadnjih letih okrepil svoje vojaške vaje v bližini Tajvana, kar je del strategije za povečanje pritiska na otoško državo. Vojaške vaje vključujejo pomorske in zračne manevre, ki simulirajo blokade in napade na ključne tajvanske infrastrukture. Takšne aktivnosti so zasnovane tako, da zastrašijo Tajvance in pokažejo vojaško moč Kitajske. Kitajska je večkrat grozila, da bo uporabila silo, če se bo Tajvan formalno razglasil za neodvisno državo. Te grožnje so bile podkrepljene z obsežnimi vojaškimi vajami in demonstracijami moči, ki vključujejo najnovejšo vojaško tehnologijo, kot so letalonosilke in napredna borbena letala. Tajvan je v odgovor okrepil svojo obrambo in povečal vojaško pripravljenost, vendar ostaja v veliki meri odvisen od podpore ZDA. Kitajsko-tajvanska vojna bi bila katastrofa za ves svet. ZDA imajo dolgoletno zavezo do obrambe Tajvana, kar je del zakona o odnosih s Tajvanom iz leta 1979. Ta zakon določa, da bodo ZDA Tajvanu zagotavljale sredstva za samoobrambo. V zadnjem času so ZDA okrepile svojo vojaško prisotnost v regiji in povečale prodajo orožja Tajvanu, da bi zagotovile, da je otok sposoben braniti se pred morebitno kitajsko agresijo. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je Tajvanu zagotovil nekaj, kar imenujemo 'prepričljivo odvračanje', kar pomeni, da bodo ZDA poskrbele, da Kitajska ne bo mogla zlahka izvesti invazije na otok. Prav možnost vojaškega spopada med ZDA in Kitajsko najbolj skrbi analitike. Takšen konflikt bi imel katastrofalne posledice za cel svet, potopil pa bi naša gospodarstva.« (Vir za gornje navedbe je članek, ki je bil objavljen na spletni strani slovenskenovice.si in prirejen »s pomočjo umetne inteligence«, zaradi česar ni seveda nič manj resničen.)

Populistična pozaba

Namesto osebnega komentarja na navedene trditve dveh nemških poznavalcev o grožnjah svetovnemu miru navedem še trditev naše zgodovinarke Mateje Ratej. Takole pravi: »Kar vemo iz zgodovine, nas ne obvaruje pred človeškim trpljenjem, krutostjo ali neumnostjo v prihodnosti.« Bojim se, da je njena trditev zelo resnična. Ob letošnji 80-letnici konca druge svetovne vojne ugotavljamo, da je spomin na njene grozote že skoraj povsem zabrisan v zavesti tistih državljanov, ki so danes sposobni za vojskovanje oziroma bi bili v to primorani. Zabrisan je zlasti spomin na antifašistično naravo največje vojne vseh časov. Ta pozaba pa dela sodobne ljudi manj dovzetne za nove pojavne oblike fašizma v aktualnih populističnih gibanjih in režimih po vsem svetu.