Vsako leto znova čakamo

Če so naši dedki in babice pogosto pripovedovali o količinah snega, ki so onesposobile svet, danes o tem lahko bolj kot ne sanjamo. Ne o onesposobljenosti sveta, saj o prometnih kolapsih slišimo že ob nekaj snežinkah, temveč o enormnih količinah bele odeje. Zadnji božič, ko je bilo pobeljene večino Slovenije, je bil leta 1999 – in vsako leto znova čakamo. Z vsakim novim decembrskim jutrom razmišljamo, ali nas bo narava presenetila in bomo znova dobili tisti občutek, ki ga prinaša tišina snega. A tisto, kar nas čaka, je pogosto nekaj povsem drugega: dež, blato, mokre ulice, sivo nebo, megla, ki se zdi, da večno visi nad mestom. Bel božič je postal bolj mit kot realnost – spomin na otroštvo, ki ga nostalgija naredi še bolj živega, kot je bil v resnici. Otroci še vedno sanjajo o snežinkah, ki se jim zagozdijo v trepalnicah, o gradnji iglujev in snežakov, odrasli pa ne moremo mimo občutka, da nekaj manjka. Tišina, ki jo je prinesel sneg, je utišala tudi ljudi. Vse je bilo počasnejše, mehkejše, manj ostro. Danes je tudi brez snega vse glasno: nakupovalni centri, radijske postaje, obvezni veseli december.

Ko razmišljam o tem, postane jasno, da ni kriv le čas ali naključje – razlog, da snega ni več, je tudi v nas. Otoplitev, ki jo občutimo, ni naključna; je posledica odločitev, ki smo jih sprejemali desetletja. Naše ogrevanje, promet, industrija, kmetijstvo – vse skupaj oblikuje podnebje, ki ne omogoča več snežne odeje, ki smo jo nekoč jemali kot samoumevno. In prav zato je vsako leto, ko pogrešamo sneg, opomin. Opomin, da bele odeje, ki jo dojemamo kot tako čarobno, ne moremo več jemati za samoumevno. Hrepenimo po naravi, ki deluje po svojih zakonih, po presenečenjih, ki jih ne moremo kupiti. In prav to hrepenenje nas mora opomniti, da smo odgovorni za prihodnost. Če bomo nadaljevali s trenutnim tempom, bodo otroci prihodnjih generacij poznali bel božič le še iz zgodb, filmov in starih fotografij.

A morda je prav ta odsotnost snega tudi priložnost. Priložnost, da se vprašamo, kaj pravzaprav praznujemo. Ne le praznične dni, temveč odnos do sveta okoli nas, do narave, do prihodnosti, ki jo puščamo za seboj. Bel božič lahko postane simbol nečesa večjega – priložnost za zavedanje, da moramo varovati planet, če želimo, da se decembrska tišina in mehka bela odeja sploh še kdaj pojavita. Morda bomo morali praznike ustvarjati drugače – z več pozornosti, z več časa za razmislek, z dejanskimi dejanji, ki bodo naravo ohranila. Morda bomo morali spremeniti način, kako živimo, potujemo, trošimo in praznujemo, če želimo, da bo prihodnji bel božič resničen – in ne bo živel le v naših spominih.