Vsaj enkrat stati na stopničkah

Ljubljana – Na Kitajskem ta konec tedna novo sezono začenjajo deskarji na snegu v alpskih disciplinah. Prinesla bo dva vrhunca. Prvi bo prišel na vrsto 31. januarja, ko bo tekmovanje na domači Rogli kot generalka pred olimpijskimi igrami, drugi pa 8. februarja na olimpijskih igrah. V igri za najvišja mesta ostaja tudi izkušeni 41-letni Tržičan Žan Košir, ki ima že tri olimpijska odličja: eno srebrno in dve bronasti. Z njim smo se pogovarjali teden dni pred odhodom v Azijo.

Kako je potekalo poletje?

Misel na zimske treninge sem skušal dati v ozadje. Nisem ves čas razmišljal, kdaj bom šel na prvi snežni trening in sledil snežnim razmeram. Želel sem se tudi psihično spočiti. Naša družina je še vedno vezana na isti ritem, iste športe in iste lokacije. To poznamo. Če sem iskren, je letošnje poletje že skoraj malo zbledelo v mojem spominu. Večina zimskih športnikov je že začela tekme svetovnega pokala, nekateri so žal že poškodovani. Tega si res nihče ne želi. Zdaj smo tukaj tudi deskarji, sezona je pred vrati in pomembno je, da iz dneva v dan izboljšujem pripravljenost ter glavo in telo spravim na nivo, ki si ga želim.

Telo vam očitno še dobro služi tudi za vrhunske rezultate?

S svojim telesom nikoli nisem povsem zadovoljen. Veliko zahtevam od njega, vsak dan bi iz sebe iztisnil maksimum. Tudi če pride kakšna bolečina, sem pripravljen iti na najvišje obrate, takoj ko izgine. Če pogledam širše na vrstnike, za svoja leta delujem zelo dobro. Ko pa opazujem sotekmovalce podobne starosti, vidim, da tudi oni še ne popuščajo. Nekateri so še starejši in me presenečajo. To mi daje dodatno motivacijo: če lahko oni, lahko tudi jaz.

Športniki pogosto poudarjajo pomen dobrega začetka sezone za mirnejše nadaljevanje. Kako vi gledate na to?

V Smučarski zvezi Slovenije smo velika družina različnih panog. Na začetku sezone je neprijetno čakati prve stopničke, prvo zmago. Ta led so že prebili v panogi smučarskih skokov. Nekaterim, ki so bili v lanski sezoni uspešni, je bilo prav tako težko začeti sezono. Vsak začetek je težak, saj se stvari postavljajo na novo. Konkurenca ne počiva. Če jih tekmuje dvajset, ki so finančno podprti, imajo najboljšo opremo, trenirajo na istih lokacijah, je težko dobiti neko prednost. Včasih je bilo več skrivanja, nisi vedel, kaj počne konkurenca. Sedaj je to vse na dosegu, vidiš vsaj z enim očesom, slišiš ...

Sezona bo olimpijska, kar je še dodaten izziv.

Olimpijske igre so lepa motivacija in tudi zato sem se podal v letošnjo sezono. Ne bo pa to edina pomembna tekma. V svetovnem pokalu je še večja konkurenca, saj imajo nekatere ekipe na startu lahko več tekmovalcev kot potem na olimpijskih igrah. Pretekli teden sem treniral z italijansko reprezentanco in samo tam sem videl devet res zagnanih fantov, ki so morda lahko vsi boljši od mene. Zagotovo bo vsaka tekma v sezoni pomembna, najpomembnejši pa bosta domača Rogla in olimpijske igre. Bodo blizu doma in seveda bo tam tudi moja družina, samo še jaz moram priti tja zdrav in dobro pripravljen.

Trenirate pod vodstvom italijanskega trenerja. Imate kakšno konkretno primerjavo s konkurenco?

V zadnjem ciklusu sodelujem z italijanskim trenerjem Meinhardom Erlacher​jem. Posledično sem več treniral v Italiji. Imel sem dobre pogoje in sem pripravljen na sezono. Imamo posnetke, na pol sekunde natančno vemo, kje smo, v stotinke pa ne. Lahko rečem, da spadam med 16 najboljših, kolikor se jih uvrsti v finale, je pa nekaj tekmovalcev, ki so trenutno hitrejši, a med sezono se stvari tudi obrnejo. Ni tekmovalca, ki bi bil celo sezono na vrhuncu. Zmagovalci se večinoma menjajo. Moja kvaliteta je jasna. Če odpeljem najboljše vožnje, lahko zmagam.

S čim boste zadovoljni po koncu sezone?

Vedno si želim v sezoni vsaj enkrat stopiti na stopničke. Včasih se tudi to ne zgodi več, lani se je. Potem posplošim, da je sezona dobra.

Ste zadovoljni z ekipo, ki jo imate?

Treba je biti realen in se zavedati možnosti. Podpora je še vedno dobra. Moji uspehi – tudi olimpijske medalje – pa ne pomenijo, da bi imel kakšne posebne privilegije ali bistveno več sredstev. Sem v istem sistemu kot drugi, s pogodbo, ki mi zagotavlja nekaj financiranja, in treniram.

Motivacije vam ne manjka?

Včasih mi jo manjka, a očitno je tehtnica še na pozitivni strani, imam še vedno več uspehov kot neuspehov. Me še vleče. Vemo pa, da je težko končati športno kariero in se vklopiti v »normalno« življenje. Odlašamo, dokler lahko in dokler gre. Ne razmišljam o koncu kariere. Če bi rekel, da je to moj zadnji dan, moja zadnja tekma na tem in tem prizorišču, bi me to psihološko preveč obremenjevalo. V naslednji sezoni bo v naši bližini, v Avstriji, še svetovno prvenstvo. So še starejši od mene, ki so še v izvrstni formi. Na treningu sem gledal Dominika Fischnallerja, ki je star 45 let, pa se mi zdi, da je v italijanski reprezentanci v najboljši formi. Starost ni ovira.