Vojne nekoč in danes

Profesor Barbero o vojnah

Profesor Alessandro Barbero (1959) je zgodovinar in romanopisec, eden najbolj priljubljenih »upovedovalcev« zgodovine v Italiji in nasploh. »Je človek, ki oživlja preteklost kot nihče drug. Od drugih ga loči predvsem način, kako pripoveduje: s humorjem, jasnostjo in nalezljivo strastjo.« Tako ga je označil novinar Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima, ki je s profesorjem naredil intervju. Preberimo, kako profesor razloži naše nagnjenje k vojskovanju. »Gotovo se, na primer, še naprej čuti zahodnjaško nagnjenje k vojskovanju, investiranju v oborožitev, še naprej imamo enako navado, da probleme rešujemo z nasiljem ter da se hočemo širiti onkraj svojih meja, pri čemer napadamo sosede in jih hočemo pokoriti. Pri tem si načeloma ne postavljamo meja. Toda te navade se niso začele s srednjim vekom. Tako so ravnali že staroveški Rimljani, celo stari Grki. Na tem temelji historiografska teorija Victorja Hansona, ki trdi, da se že v načinu vojskovanja starih Grkov zrcali zgodovina Zahoda dveh tisočletij po tem. Vojskujemo se namreč lahko na različne načine. Vojno lahko začnemo, denimo, zato, da drugega prisilimo k miru. Lahko je samo simbolična. A pri starih Grkih je bil smisel vojne v iztrebljenju sovražnika oziroma v popolnem podjarmljenju. Rimljani so počeli enako. Dejansko lahko imamo ta način za značilno zahodnjaškega, saj nas spremlja že vso zgodovino. Je pa tudi res, da je nasilje nekaj obče človeškega, saj so vojne in orožje poznale vse civilizacije. Toda če se primerjamo s Kitajsko … Jasno je, da se znajo tudi oni vojskovati in da po potrebi sprožajo vojne. Toda velike osebnosti kitajske zgodovine niso nikoli veliki generali ali veliki osvajalci. V naši, zahodni zgodovini pa – kdo se je vpisal v zgodovino kot velik? Aleksander Veliki, Karel Veliki … Sami generali in osvajalci. Sami klavci.«

Vojskovodje na daljavo

Velika razlika med nekdanjim in današnjimi vojnami je v tem, da so šli tisti, ki so vojne vodili, tudi sami osebno na bojišče. In z njimi njihovi sinovi in drugi najbližji in v vojni so tvegali življenje. Današnji vodilni politiki pa vodijo vojne iz varnega ozadja. S tega vidika so neke vrste strahopetci. »Po drugi svetovni vojni živimo v času, ki je drugačen kot prej. Vse do druge svetovne vojne so se namreč vojne odvijale po pravilih, ki so veljala stoletja. Morda jih niso spoštovali med samim vojskovanjem, saj se je to v obeh svetovnih vojnah pobarbarilo. Toda vse do druge svetovne vojne so ljudje kot samoumevno sprejemali dejstvo, da je vojna normalna stvar in zato vedno mogoča ter da imajo države pravico do vojne vsakič, ko presodijo, da jo zahtevajo njihovi interesi. Zato so vojno napovedali in sovražnika opozorili, češ od jutri zjutraj smo v vojni. In potem so se začeli vojskovati. Ko so jo hoteli končati, so se dogovorili: najprej premirje, nato pogajanja, nato mirovni sporazum. Po letu 1945 pa je vse to izginilo. Odtlej nismo imeli še nobene vojne, ki bi potekala po nekdanjih pravilih oz. se začela z napovedjo in končala z mirovnim sporazumom. Smo po korejski vojni dobili mirovni sporazum? Ne. Korejska vojna se je končala, ker so nehali streljati, toda nobenega mirovnega sporazuma niso sklenili. Teoretično so še naprej v vojni. Pomislite še na druge vojne, denimo na tisto za otočje Malvinas oz. za Falklandske otoke. Dve veliki zahodni državi sta se spopadli v čisto pravi vojni, ki je zahtevala na stotine, tisoče življenj, na fronto pa sta poslali cela ladjevja. Toda nihče ni napovedal te vojne in še danes se sprenevedajo, češ saj ni bila prava vojna. Potem pa se danes smejemo Putinu, ki je napadel Ukrajino in rekel: 'To ni vojna, to je posebna vojaška operacija'. V resnici pa je Putin naredil samo tisto, kar od leta '45 dalje počnejo vsi. No, in v takšnih okoliščinah dejansko tisti, ki je začel vojno, ne tvega ravno, da bodo šli na fronto tudi njegovi sinovi ali vnuki. Tja pošiljajo najemniške soldate, kot so Kolumbijci v ukrajinskih vrstah in tako dalje …«

Poštenost zgodovinarja

Pa še profesorjev pogled na poklic zgodovinarja: »Za dobrega zgodovinarja, ki obvlada svoj poklic in ga spoštuje, je predvsem pomembno, da svojih stališč ne skriva – obenem pa ne pusti, da bi mu stališča določala, kaj naj vidi in česa ne. V tem je vsa zgodovinarska poštenost: da sprejmeš tudi tisto, česar raje ne bi videl in česar raje ne bi odkril. Če torej preučuješ vojno, partizanstvo in fojbe, moraš sprejeti dejstvo, da sta obe strani zagrešili grozodejstva, in ne samo ena, čeprav bi ti bilo to ljubše. To delo moraš opraviti.« (Vir: intervju J. Petrovca z A. Barberom, MMC RTV SLO)