Medtem ko je električnih avtomobilov z baterijo vedno več, pa so gnani na vodik do danes še precejšnja eksotika. Fotografija je simbolična. / Foto: Pixabay / Frimu Eugen
Medtem ko je električnih avtomobilov z baterijo vedno več, pa so gnani na vodik do danes še precejšnja eksotika. Fotografija je simbolična. / Foto: Pixabay / Frimu Eugen
Vodik: prihodnost ali utopija
Že pred trinajstimi leti so v Lescah odprli prvo vodikovo polnilnico, ki pa je zaradi neuporabe po nekaj letih prenehala delovati. Kje tičijo razlogi, da se danes še vedno ne vozimo na vodikov pogon?
Kranj – Z vodikovo polnilnico na Petrolovem servisu v Lescah, ki so jo postavili leta 2013, se je Gorenjska takrat vpisala na svetovni zemljevid, saj je šlo za eno izmed prvih na svetu in prvo v Sloveniji. Trinajst let kasneje so vozila na električni pogon z baterijo vedno bolj priljubljena in zastopana na slovenskih cestah, medtem ko vozila, ki bi jih poganjal vodik, ostajajo eksotika in praktično neobstoječa.
Zaradi neuporabe so pred leti polnilnico v Lescah zaprli, se je pa v letošnjem letu v Stanežičah odprl nov polnilni park za alternativna goriva, ki poleg 12 električnih polnilnih postaj prinaša tudi polnilnice vodika. Kaj so torej vozila na vodikov pogon in zakaj jih še vedno ni na cestah?
Avto na vodik je pravzaprav električni avto, le da ima namesto baterije svojo lastno »elektrarno« – gorivne celice, kamor iz rezervoarja priteče vodik in se sreča s kisikom iz zraka, v kemijski reakciji pa nastane električna energija, ki poganja elektromotor.
Sodobni osebni avtomobili na vodik, kot sta denimo modela Toyota Mirai ali Hyundai Nexo, se polnijo na sedemsto barov in imajo med šeststo in osemsto kilometri dosega. Za razliko od baterijskih električnih avtomobilov, kjer polnjenje lahko traja več ur, se napolnijo v približno petih minutah. Njihova prednost pred električnimi vozili na baterijo pa je tudi ta, da mrzli zimski dnevi ne skrajšujejo dometa.
Postavitev ene sedemstobarske polnilnice je precej draga. Celotna investicija v polnilni center v Stanežičah, ki je namenjen predvsem mestnim avtobusom na vodik in druga alternativna goriva, je denimo stala 4,5 milijona evrov. Brez zadostnega števila vozil naložba v polnilnice ni ekonomsko upravičena, po drugi strani pa se kupci seveda ne odločajo za nakup avtomobila na vodik, če ga nimajo kje polniti. Ker je zato proizvodnja takšnih avtomobilov nizka, so tudi precej dragi in presegajo vrednost 60 tisoč evrov.
Tudi stroški pogona so višji. Za sto kilometrov glede na teste porabijo od enega do 1,5 kilograma vodika, za kar bi v Stanežičah plačali približno med 20 in 30 evrov, s čimer takšen avtomobil (še) ni konkurenčen električnemu z baterijo ali klasičnemu z motorjem na notranje zgorevanje.