Utrinki s popotovanja po deželah zahodnega Balkana (2)

To je mestece na zahodnem robu slikovitega Dabarskega polja, ki je podobno našemu Cerkniškemu polju; tudi Dabarsko polje je vsako leto več mesecev zalito z vodo na površini do 13 km². Ker sem bil že tretji dan na poti, je bil čas, da izvlečem jadralno padalo. Osem kilometrov prašnega vijugastega makadama vodi do vzletišča Berkovići. Po hitrem kosilu v skromni mobilni kuhinji sem se s padalom na hrbtu odpravil do 20 minut oddaljenega vzletišča. To je lep travnat, morda nekoliko preveč položen teren. Ker je pihal primeren veter iz prave smeri, z vzletom ni bilo težav. In tako sem vijugal nad pobočjem, pridobil nekaj višine nad vzletiščem in po 20 minutah pristal v bližini Berkovićev. Zaradi dreves in daljnovoda sem moral pristati v zrelem žitu (če bi me lastnik videl, bi me verjetno »za ušesa« …). Avto me je seveda čakal 500 m višje. Vročina ob 14. uri je bila neznosna, zato mi je k sreči uspelo pregovoriti domačina, da me je za ne tako nizko plačilo peljal do avta. Njegov avto pa je bil tak, da je bilo treba med potjo dolivati vodo v hladilnik motorja.

Junijskega dneva ni bilo ne konca ne kraja, zato sem do večera prevozil še 170 km. Med potjo se odpre čudovit pogled na umetno jezero Slano pri Nikšiću. Ime je dobilo po Slanski pećini, ki vsebuje natrijev klorid. Na jezeru sta dva večja otoka, na enem od njiju je brez števila majhnih jezerc! Zdaj mi je žal, da se nisem spustil do jezera, zaveslal po njem in preveril, ali je res slano. V Nikšiču sem si tudi uredil 15-dnevni neomejeni dostop do spleta (ta postopek je tako kompliciran, tudi na njihovem Telekomu potrebujejo 15 minut, da zadeva deluje). Iz Podgorice sem že v mraku zavil v spodnji del kanjona reke Morače in po kakih 20 km prispel na mesto, kjer se bom jutri podal na reko. Do reke vodi makadamska pot, kakršne svojemu avtu ne privoščim.