Tudi novodobno suženjstvo

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ste na lanski prvomajski prireditvi na Križni gori poudarili, da nas praznovanje prvega maja spominja, da delavske pravice in dostojno delo niso samoumevni, temveč rezultat močnega in organiziranega sindikalnega dela. Ali danes delavci kažejo interes za sindikalno organiziranost?

Srečujemo se z rahlim upadanjem članstva, povprečna starost članov sindikata je v razponu od malo čez štirideset do skoraj šestdeset let. Zato se zavedamo, da moramo velik poudarek nameniti včlanjevanju mladih. Na tem področju je precej aktiven naš sindikat Mladi plus.

Letos bo na prireditvi na Križni gori slavnostna govornica predstavnica sindikata Mladi plus. Zakaj ste se odločili v ospredje postaviti mlajše generacije – kakšen je položaj mladih delavcev?

Položaj mladih delavcev ni prav dober. Mladi se redkeje včlanjujejo v sindikat, ker mogoče nimajo dovolj informacij, kakšno vlogo sindikati imamo. Prav sindikat Mladi plus tu orje ledino, zato je letos njihova predstavnica govornica na Križni gori. Ugotavljamo tudi, da so nekateri mladi prepričani, da jim sindikat ni potreben in se lahko sami dovolj dobro dogovorijo z delodajalci. Tisti, ki se včlanijo, pa to storijo ravno zaradi zaščite svojih pravic. Med mladimi tudi ni malo takih, ki si želijo biti aktivni v sindikatu, zato se jim trudimo omogočiti, da sodelujejo pri kolektivnih pogajanjih. To je zelo pomembno, saj če se včlanijo pred tridesetim letom, je zelo velika verjetnost, da bodo do konca delovne dobe ostali naši člani.

Kakšno je pravzaprav zaupanje v sindikate?

Za to, da se ljudje ne zavedajo pomena sindikatov, smo morda delno krivi tudi sindikati sami, ker smo mogoče premalo aktivni na terenu. Obenem pa se danes ljudje bojijo izpostavljati, v podjetjih je zelo težko pridobiti sindikalne zaupnike, saj so ti vedno v prvih bojnih vrstah in izpostavljeni tako pritiskom delodajalcev kot naših članov, ki imajo od njih velika pričakovanja. Sindikalisti sicer svoje delo opravljajo s srcem in dušo, čeprav večinoma za to niti niso plačani.

Na kakšni ravni je po vaši oceni ta čas spoštovanje pravic delavcev?

Zaznavamo upad spoštovanja pravic, vse pogosteje se pojavlja novodobno suženjstvo z uvozom delavcev s Filipinov in podobno. Bojimo se, da bo to vplivalo tudi na naše pravice, saj so tuji delavci pripravljeni delati za manj denarja, saj žal niti niso ozaveščeni, kaj in koliko jim pripada. Že od minimalne plače jim odtegujejo vse mogoče, tudi prispevek za nastanitev. Dogaja se, da delodajalec albanskim delavcem izplača regres, ki ga morajo še isti dan vrniti.

Na področju tuje delovne sile torej vlada pravi »divji zahod«?

Tako je, ravno zdaj si s sodelavcem iz Ljubljane, v sodelovanju s policijo in pristojno inšpekcijo, trudiva razbiti mrežo izkoriščanja delavcev. Vpleteni so tudi močni akterji iz lokalne politike.

Kako sploh zaznate te kršitve, glede na to, da verjetno ti delavci niti ne vedo, na koga se obrniti za pomoč?

Velikokrat tuje delavce po koncu svojega delavnika obiskujem na domovih. Nazadnje sem tako ob posredovanju za nekega drugega delavca naletel tudi na primer gradbenega delavca, ki je več kot pol leta delal brez pogodbe, ko je padel z dveh metrov visokega odra. Ni si upal povedati niti tega, kdo je njegov delodajalec. Odpeljal sem ga k zdravniku, kjer so mu zaračunali 350 evrov, ker seveda ni bil zavarovan. Najbolj grozno pri vsem pa je bilo, da ga je že takoj nato prišel iskat predstavnik delodajalca in ga odpeljal na delovišče, čeprav bi moral po zdravniškem nasvetu vsaj mesec dni mirovati. Zato smo poskrbeli, da se je lahko pridružil bratu v Italiji in se tako izmuznil izkoriščevalcem.

Kako lahko delodajalci tako zavestno kršijo zakonodajo – ni nobenih posledic, če jih odkrijejo?

V prvi vrsti je razlog za to pohlep, pa tudi pomanjkanje empatije do sodelavcev, mogoče pa tudi to, da je inšpektorat za delo premalo aktiven. Četudi nam obljubijo, da bodo ukrepali, ko jih seznanimo s kršitvami, na koncu pogosto ne pride do epiloga na sodišču. Obenem pa je tudi v primeru, da morajo kršitelji plačati kazen, ta v primerjavi z zaslužkom, ki jim ga prinašajo ti delavci, tako nizka, da je to zanje »mačji kašelj«.

S katerimi kršitvami se najpogosteje srečujete?

V naši pisarni najpogosteje zaznavamo zavlačevanje pri sklenitvi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, tuji delavci pa pogosto sploh nimajo sklenjenih nobenih pogodb. Nekatere zaposlene delodajalci silijo v pridobitev statusa samostojnega podjetnika – zlasti v gostinstvu. Do nepravilnosti prihaja tudi na področju varstva pri delu – nekateri sploh ne izvajajo rednih zdravniških pregledov, pojavljajo se kršitve pri delovnem času, pri odpovedih delovnih razmerij. Veliko je še trpinčenja, mobinga in diskriminacije na delovnem mestu, kar pa je zelo težko dokazati, saj je težko dobiti priče, ker se delavci bojijo za zaposlitev.

Kako lahko zaposlenim pomagate v primeru kršitve njihovih pravic?

Če so naši člani, imajo pravico do brezplačne pravne pomoči in nasvetov, pa tudi zastopanja na sodišču. To je zelo pomembno, ker so delodajalci navadno vedno močnejša stranka v postopku, delavci z minimalno plačo pa nimajo niti sredstev, da bi se borili za svoje pravice. Članstvo v sindikatu prinaša tudi druge ugodnosti, kot so kolektivno nezgodno zavarovanje in višja solidarnostna pomoč, bivanje v naših počitniških zmogljivostih, ugodnosti pri Delavski hranilnici, katere soustanovitelji smo bili.

Socialni partnerji ste pred dnevi potrdili dogovor o pokojninski reformi, pri čemer je sindikalno stran zmotilo predvsem to, da se ni povišala prispevna stopnja delodajalca in posledično nekoliko znižala prispevna stopnja delavca. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

To je bila velika napaka, čeprav je vseeno treba povedati, da so bili naši pogajalci zelo dobri, z veliko izkušnjami in so se res potrudili doseči vse, kar je bilo mogoče. Zelo pozitivno je, da smo obdržali 40 let delovne dobe, pozitivno pa je tudi, da je reforma med drugim prinesla višji odmerni odstotek, višje invalidske pokojnine, povečanje nadomestil za invalide, višje vdovske pokojnine. Zavedamo pa se, da se bodo mladi, ki pozno vstopajo v delovni proces, zelo težko upokojevali pri 62 letih. A vsaka reforma ima tudi žrtve.

Kakšne so trenutno razmere, v katerih delujete sindikati – kakšen je odnos javnosti, politike do sindikatov?

Mladi mogoče niti ne vedo več, kaj so sindikati, po drugi strani so mogoče tudi nekateri naši člani razočarani, ker jim ne moremo vedno zagotoviti vsega, kar si želijo. Glede politike pa menim, da nas v zadnjem času jemljejo precej resno, sodelujemo tudi v ekonomsko-socialnem svetu, kjer lahko vplivamo na zakone. Delodajalci nas pa še vedno jemljejo kot neko zlo – veliko delodajalcev uspe svoje zaposlene z raznoraznimi ugodnostmi prepričati, da se ne včlanijo v sindikat. Mogoče je za to delno krivda tudi na strani države, ki je preveč »požrešna« – verjetno bi bilo drugače, če bi bila davčna obremenitev plač nekoliko nižja.