Trumpova doktrina

Monroejeva doktrina

Monroejevo doktrino in njen pomen nam razloži zgodovinarka Kornelija Ajlec. »Danes Monroejevo doktrino pogosto razlagamo kot suvereno uveljavljanje interesov ZDA v Latinski Ameriki, a ob njeni razglasitvi decembra 1823 je bila njena narava pravzaprav obrambna. Ta obrambna drža je bila predvsem posledica tedanje ranljivosti ZDA, ki je bila še razmeroma mlada država, stara dobrih štirideset let, in ozemeljsko še ni dosegla končnega obsega na celini. Z vseh strani so jo ogrožale velike evropske velesile – Britanija, Francija in Španija. Ameriška Monroejeva administracija je zato z zaskrbljenostjo opazovala dogajanje na obeh straneh Atlantika. V Evropi je to obdobje t. i. restavracije po napoleonskih vojnah, ko so se po dunajskem kongresu konservativne evropske monarhije povezale v kongresni sistem, katerega namen je bilo vzdrževanje razmerja moči in zatiranje revolucionarnih in emancipacijskih gibanj. Z drugimi besedami, težile so k obnovi starega, prednapoleonskega reda. V Amerikah pa je to hkrati obdobje rušenja tega sistema z osamosvajanjem kolonij, zlasti izpod španske nadoblasti. V tem napetem ozračju je bila doktrina drzen, a zelo previden odgovor na grožnjo ponovnega evropskega imperializma na zahodni polobli. Predsednik Monroe je novo zunanjepolitično usmeritev napovedal v letnem nagovoru kongresu, temeljila pa je na treh ključnih načelih. Najprej se je zavzel za konec evropske politike kolonizacije v Amerikah in s tem postavil ZDA v vlogo varuha novonastalega stanja na zahodni polobli. Nato je razglasil, da bi ZDA vsak poskus evropskih sil za razširitev vpliva v Latinsko Ameriko imele za neposredno grožnjo lastni varnosti, s čimer je pravzaprav postavil ideološko ločnico med 'starim' monarhičnim svetom Evrope in 'novim' republikanskim svetom Amerik. Tretje načelo je bilo načelo recipročnosti, ki je bilo v poznejših evokacijah doktrine opuščeno. V zameno za nevmešavanje evropskih velesil v zahodno poloblo je namreč obljubil, da se ZDA ne bodo vmešavale v evropske zadeve …«

»Donroejeva« doktrina

Zdaj pa preberimo še, kako zgodovinarka Ajlec razloži aktualni pomen Monroejeve doktrine. »Sodobna interpretacija Monroejeve doktrine, zlasti pod Trumpovo administracijo – ki jo nekateri označujejo kot 'Donroe Doctrine', predstavlja pomembno preobrazbo in zaostritev njenih prejšnjih različic. Ne gre več zgolj za preprečevanje tujega vpliva ali občasno intervencijo, ampak za uveljavljanje izrazite ameriške hegemonije, kjer ZDA delujejo kot ključni arbiter v političnih in gospodarskih odločitvah v regiji. Ta sodobna interpretacija temelji na več elementih, ki presegajo prejšnje različice. Poudarek ni več na posredovanju za ponovno vzpostavljanje reda, ampak na uveljavljanju ZDA kot prevladujočega hegemona. To pomeni, da se doktrina uporablja za omejevanje gospodarskega sodelovanja z rivalskimi silami, predvsem s Kitajsko. To vključuje neposreden pritisk na države, da zavračajo kitajske investicije ali prekinejo poslovanje z njo, s čimer poskušajo ZDA izriniti gospodarske tekmece. Administracija uporablja ekonomske ukrepe, kot so sankcije in carine, tudi za kaznovanje ideoloških nasprotnikov (npr. Brazilija, Kolumbija) ter nudi finančno in politično podporo zaveznikom (npr. Argentina, Honduras). Kot utemeljitev za ta dejanja se navajajo različni razlogi, od boja proti nezakonitim migracijam do trgovine z mamili, vendar v ozadju prevladujejo globlje geopolitične in ideološke motivacije. V določeni meri se ZDA vračajo k politiki iz 50. let prejšnjega stoletja, ki jo zaznamuje tudi pridobivanje naravnih virov, predvsem nafte, in krepitev vpliva na bližnjih ozemljih, zlasti na Karibih, kar je očitno del strategije zunanjega ministra Rubia. Ta preobrat v 21. stoletju predstavlja precejšnjo spremembo doktrine, ki je bila nekoč razumljena kot protiimperialistična vizija, danes pa služi precej drugačnim in bolj odločnim ciljem.« (Vir: intervju Ane Svenšek z zgodovinarko Kornelijo Ajlec na MMC RTV SLO)

Kaj pa Evropa?

Prebrali smo, kakšna je razlika med nekdanjim in sedanjim pomenom Monroejeve doktrine. Če je bila ta prvotno uperjena proti evropskemu imperializmu, proti komu je uperjena zdaj? Zdaj, ko je Amerika največji imperialist na planetu. Se ZDA odpovedujejo vlogi svetovnega redarja in se v tej vlogi omejujejo na ameriški del sveta, preostali svet pa prepuščajo Kitajski, Rusiji, čez kako desetletje tudi Indiji in še komu? Dvomim. Zagotovo je, da nastajajo nova razmerja med svetovnimi velesilami in da mi to dogajanje le opazujemo. Bistveno pa je vprašanje, ali se lahko v vlogi svetovne sile ponovno vzpostavi Evropa.