Trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov

Tradicija velikonočnih iger je bila zelo živa do 2. svetovne vojne, ko je zamrla in se zopet pričela obujati v 60. in v 70. letih, še bolj pa po osamosvojitvi. Od leta 2012 so igre s pirhi vpisane tudi v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Najbolj znane igre so trkanje (turčanje), trkljanje (rolkanje, valičanje) in ciljanje (sekanje, zbijanje, šicanje) pirhov.

Trkanje poteka tako, da tekmovalca trkata pirh ob pirh, zmaga pa tisti, katerega pirh trkanje dlje zdrži. Pri trkljanju se spušča pirhe po klančini in pri tem skuša zadeti jajca sotekmovalcev. Ciljanje pa je metanje kovancev v pirhe (ponekod so nekdaj ciljali tudi pomaranče ali jabolka). To igro so med drugim oživeli tudi na Kokrici, kjer tradicionalno na velikonočni ponedeljek dopoldne že od leta 1995 poteka Odprto prvenstvo v sekanju pirhov, ki je nosilna igra, poleg tega tekmujejo tudi v zbijanju, dveh različicah valicanja, otroci pa rišejo na pirhe.

Prvotno je bila funkcija velikonočnih iger povsem družabna, kmalu se je pridružila tudi tekmovalna nota z določenimi pravili, ki so od kraja do kraja različna. Kot nam je pred časom povedala dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, so iz zgodovine znane tudi nekatere goljufije, sploh pri trkanju pirhov. »Vsi so želeli jajca, ki imajo bolj trdo lupino, kar so preizkušali tako, da so jajca trkali po zobeh. Včasih pa so celo v jajce naredili luknjico, ga izpihali in vanj vlili smolo.«

Ponekod so velikonočne igre dobile tudi že turistični pomen, nekje so poleg omenjenih razvili svoje času primerne igre. Tako je denimo iskanje skritega zaklada (lesenih jajčk), ki ga že več let za otroke prirejajo na Bledu. Ta čas, ko otroci iščejo jajčka, pa se odrasli lahko pomerijo v lupljenju čebule in ribanju hrena.