Tragedija kot vsebina

Pred nedavnim je svetovno javnost pretresla novica o umoru Charlieja Kirka, ameriškega konservativnega aktivista. Na univerzitetnem kampusu v Utahu ga je smrtonosno zadel strel, a skoraj istočasno, kot je padel na tla, so družbena omrežja že polnili posnetki dogodka. TikTok, Instagram, X – vsi so tekmovali v hitrosti, v šokantnosti, v tem, kdo bo prvi »ujel« trenutek smrti.

To je podoba časa, v katerem živimo. Tragedija se ne konča na prizorišču – nadaljuje se na naših telefonih. Dogodek, ki bi moral pretresati zaradi svoje teže, se v istem hipu znajde ob videu recepta, plesnega izziva ali oglasa. Umor in zabava se zlijeta v isti tok, ki ga algoritmi oblikujejo glede na našo pozornost. Vprašanje, ki se postavlja, ni več samo etično, ampak tudi človeško: kaj to dela z nami? Ko smrt gledamo skozi format kratkega videa, ki ga lahko s potegom prsta preskočimo, ali res še čutimo njeno resničnost? Ali postanemo bolj obveščeni ali pa samo bolj otopeli? Nekateri gledajo iz groze, drugi iz radovednosti, tretji, ker se jim je video preprosto »pripeljal« med ostalimi posnetki. A v vseh primerih obstaja nevarnost, da postanemo otopeli. Da resnična bolečina izgubi svoj pomen, ker je postala preveč podobna vsakdanjim podobam zabave. Če tragedijo doživimo kot »viralni video«, potem izgubimo zmožnost, da bi jo dojeli kot tragedijo.

A še bolj skrb vzbujajoče je, da se je našel del občinstva, ki se je ob tem celo naslajal. Na družbenih omrežjih so se vrstili komentarji, v katerih so ljudje izražali škodoželjno zadovoljstvo nad smrtjo človeka, s katerim se niso strinjali. Toda četudi se z njegovimi idejami nismo strinjali, četudi so bile ostre in mnogokrat polarizirajoče, je pravica do življenja nekaj, kar presega politične razlike. Naslajanje nad smrtjo nas ne dela moralno superiornih – dela nas nečloveške.

Včasih so za podobo vojne, atentata ali tragedije poskrbeli fotografi in novinarji, ki so izbirali, kdaj in kako je primerno objaviti prizore nasilja. Danes pa je meja razprta: vsakdo s telefonom lahko postane priča in hkrati producent vsebine. In ta vsebina hitro izgubi človeški obraz – postane zgolj še en posnetek, ki ga gledamo med čakanjem na avtobus.

Kam nas vodi ta kultura, kjer tragedija postane zabava? Če nas smrt drugih ne šokira več, temveč je le nova vsebina, se navadimo na grozo in otopimo za trpljenje. Ko postane naslajanje nad bolečino »normalno«, se ruši temeljna empatija, ki povezuje ljudi. To ni le vprašanje morale – gre za prihodnost družbe, ki počasi spreminja sočutje v apatijo, resničnost v spektakel in človečnost v predstavo, ki jo gledamo z ravnodušnostjo.