To svečo prižigam v spomin na svojega deda ...

Ljubljana – To je le nekaj ganljivih besed, ki so jih izrekli svojci žrtev komunističnega nasilja na slovesnosti z naslovom Ker smo ljudje, ki je potekala v soboto zvečer na Trgu republike v Ljubljani. Organizatorji so poudarili, da je njen namen ohranjanje spomina na žrtve povojnega komunističnega nasilja v upanju, da jih bodo lahko dostojno pokopali. Kot je dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch, gre pri tem za dejanje človečnosti in pietete, ne politike. »Ker smo ljudje, kličemo k dostojnemu pokopu vseh žrtev povojnih pobojev ter njihovi vrnitvi v narodni spomin. Njihov pokop ne pomeni 'kopanja jarkov za razdvajanje ljudstva', temveč našo civilizacijsko obvezo, ki bi jo morali že zdavnaj izpolniti.«

Mala Mila je očeta zadnjič videla

V programu so ob prižiganju sveč k farnim križem in molitvi premišljevali o življenju in usodi žrtev, med katerimi so bili tudi Gorenjci.

Rok Pogačnik, mladi duhovnik iz župnije Križe in pravnuk žrtve, je predstavil pretresljivo družinsko zgodbo. Stara mama Mila se je spominjala otroštva, ko očeta nekega majskega dne leta 1945 ni bilo domov. Zajet je bil pri Zagrebu. »Izvedeli so, da pri Maksimirju izbirajo moške. Tja so se odpeljali s tramvajem in mala, štiriletna Mila je stekla proti očetu, ko ga je opazila pri vratih zidane ograje. Vojaka sta jo odrinila in v joku se je vrnila v mamino naročje. Takrat je svojega očeta tudi zadnjič videla. Verjamemo, da je bil ata Franjo ubit v naslednjih dneh nekje v Zagrebu ali njegovi okolici. Marica je ostala brez moža, Kruno in Mila brez očeta. V Sloveniji, kamor so zbežali po tem, ko so jim pobrali vse, tudi stanovanje in obleke, je Mila spoznala in se poročila s Francijem, čigar oče Stanko Pogačnik je bil med vojno pri partizanih. Tukaj torej stojim tudi kot pravnuk partizana. Pred nekaj tedni na velikonočni ponedeljek mi je dr. Avgust Mencinger povedal nekaj svetlega in odrešilnega. Opisal je dogodek, ko je v času vojne vihre partizan Stanko, ki se je spustil iz jeseniških gozdov, skrivaj obiskal njegovo mamo in jo prosil, naj mu posodi rožni venec, da bodo fantje lahko ob večerih molili. Misel, da sta praded Franjo, umorjen s strani revolucionarnih sil, in pradedek Stanko – partizan molila istega očeta in morda molila tudi zame, me gane, mi postavlja vprašanja, predvsem pa mi prinaša tolažbo ...«

Sam stojim tukaj kot sin

Marcelo Brula, režiser Škofjeloškega pasijona, ki je odraščal v Argentini, pa je povedal: »To je spomin na ljudi: na očete, matere, sinove in brate. Na tiste, ki niso imeli dostojnega pokopa, na tiste, ki niso imeli zadnje besede, na tiste, ki niso imeli pravice, da bi bili žalovani. Sam stojim tukaj kot sin. Sin očeta, ki je bil domobranec, po krivici preganjan. Sin matere, ki se je po krivici morala reševati z begom, a hkrati tudi kot sin staršev, ki so nas učili nekaj zelo preprostega in zelo zahtevnega: da ne živimo v sovraštvu, ampak v ljubezni. Niso nas učili, da iščemo krivce. Učili so nas, da ostanemo ljudje. In prav to nosim s seboj nocoj ...«

V kulturnem programu so sodelovali Neli in Karmen Zidar Kos s citrami in slovenskimi pesmimi, Moški pevski zbor Turističnega društva Briše in z orglicami Lojze Peterle. Igralec Pavle Ravnohrib je prebral nekaj deset imen s seznama žrtev, ki imajo kot kraj smrti naveden Kočevski rog in so zelo verjetno med 3450 žrtvami, izkopanimi iz Jame pod Macesnovo gorico, ki zdaj v državni kostnici v Škofji Loki čakajo na krščanski pogreb.

Dogodek so pripravili Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Nova Slovenska zaveza, Društvo Združeni ob Lipi sprave in Civilno družbena pobuda Vseposvojitev.