Rekonstrukcija
Urejajo cesto v dolino
Po tem, ko sem si pred leti na pametni telefon naložila aplikacijo, ki prepoznava oglašanje ptic, sem si letos spomladi, kmalu po izidu, omislila knjigo Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja, ki jo je izdalo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Prva slovenska izdaja svetovno znanega priročnika obsega skoraj 500 strani in več kot 4000 ilustracij. Opisanih je 765 vrst ptic, omenjenih pa še več kot 200, ki zaidejo na območja. Vsebuje zapise o njihovem videzu, velikosti, življenjskem prostoru, razširjenosti in oglašanju.
Ne bodi ga lena, priročnik včasih tovorim s sabo tudi na krajše oddihe, da se po tem, ko na aplikaciji preverim kako novo ptičje oglašanje, poglobim še v njegov opis v knjigi.
Letošnje največje ptičje veselje se je zgodilo na Susku sončnega majskega dne, ko sem zaslišala povsem nov ptičji vrišč. Takrat še nisem vedela, da je to prav On. Zaslišala sem – in nekaj sekund za tem – v preletu še zagledala – čebélarja! Prelepega pisanega čebélarja. Ovekovečiti mi ga ni uspelo, se je pa usidral v krošnjo bližnjega drevesa in čivkajoče opozarjal, da z lahkoto lahko prav hitro odidem z njegovega teritorija. Ravno toliko sem bila lansko jesen vesela smrdokavre, ki je sedela na vrhu vhoda na pokopališče v Lubenicah.
V zadnjih tednih me vsak dan razveseljujejo jate sinic, ki so navdušeno začele napadati našo domačo krmilnico. Letos so primat nad njo prevzele močvirske sinice, ki kakor mali gangsterji razborito podijo okrog vse, kar leti in pristaja … Zanimivo jih je opazovati, kako kljub temu vse druge ptice pridejo do hrane. Tako velike sinice kot plavčki. Ko se glavni siničji akterji odstranijo, prileti kakšna taščica, tudi ščinkavci, drozgi ter liščki še najdejo kakšno zrno. Vsem kos pa je včasih tudi kos, ki zaradi svoje velikosti očitno prežene tudi najbolj pogumno in množično siničjo tolpo krmilnice.
Kot kažejo napovedi, prihajajo hladnejši dnevi. Na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije svetujejo, da če začnemo hraniti ptice, to nadaljujmo vsak dan do večje trajnejše otoplitve. Za večino ptic pevk je najprimernejša oblika hranjenje v krmilnici, ki jo je treba ustrezno zaščititi in preprečiti dostop mačkam. Namestimo jo lahko na okensko polico, vendar moramo ob tem paziti, da ne bo prihajalo do trkov s steklenimi površinami. Najprimernejša hrana so sončnična semena, ne hranimo jih z ostanki človeške hrane.
Zanimiv je ta svet, svet ptic. Kjer prav tako kot pri ljudeh velja hierarhija. Ko pride velik gospod v črni suknji, se manjša, sicer na videz pogumna bitja raje potuhnejo v svoja zatočišča. Tam počakajo, da napad mine, potem pa spet lahko veselo razgrajajo in živijo po svoje naprej.