Ta praznik še kako potrebujemo

Praznik dela, ki ga praznujemo prvega in drugega maja, slednjega med peščico držav na svetu, je mednarodni praznik delavstva. Vzdušje praznovanja. Se res iskreno lahko veselimo praznika, ki naj bi se s svojim sporočilom ohranil v svoji biti? Problemi, ki se jim posveča, ostajajo podobni dandanes. Čistilka, ki poskrbi, da so delovni prostori urejeni. Čistilka, ki ima v svojem delovniku več delovišč, za vsako strogo omejen čas, a vsa se morajo v tem kratkem času svetiti kot iz škatlice. Mojstrovina? Ne, napor. Čistilka, ki že nekaj mesecev ni dobila plače. Tudi svoje otroke, ki jih ima neizmerno rada, mora preživeti. Se hranijo samo z ljubeznijo? Kako naj jim omogoči dostojno življenje v tem norem svetu tekmovalnosti in nenehnih primerjav, kdo je boljši in kdo ima več?

Statistika je eno tako usodno dejstvo, čeprav človeških zgodb ne izpričuje, jih pa ujame v številke. Na prvi pogled vse lepo in prav. Lani je bilo v Sloveniji po podatkih Statističnega urada RS 944 tisoč delovno aktivnih, kar je bilo največ od leta 1991 naprej oziroma 27 odstotkov več kot leta 1997, ko jih je bilo najmanj. V zadnjih letih se spreminja struktura delovno aktivnega prebivalstva. Leta 2010 je bilo med delovno aktivnimi 92,6 odstotka državljanov Slovenije, lani je ta delež upadel na 84,3 odstotka. Največ ljudi je delalo v predelovalnih dejavnostih, sledili sta področji trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil ter izobraževanje. Najnižje plačani pa so bili tisti, ki so opravljali preprosta dela.

Število prostih delovnih mest po podatkih SURS sicer upada že skoraj dve leti. V zadnjem četrtletju lanskega leta jih je bilo na voljo približno 17.900 ali 7,5 odstotka manj kot v predhodnem četrtletju. Največ povpraševanja delodajalcev je bilo v gradbeništvu, le nekoliko manj v predelovalnih dejavnostih. Več delovne sile kot običajno so iskali tudi delodajalci v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih.

In smo znova na začetku zgodbe. Pri dostojnem in pravočasnem plačilu za opravljeno delo. Imperativ! Ste si ogledali ponedeljkov Tednik na RTV Slovenija? Voznik avtobusa, ki to delo opravlja 17 let, je povedal, da je bil ta poklic ob njegovih začetkih bolj cenjen. V službi je zdaj tudi več kot osem ur na dan, čas čakanja na naslednjo vožnjo pa se ne šteje v efektivni delovni čas, čeprav mora biti tudi takrat delodajalcu na voljo. Nekateri delavci so tako prestrašeni, da si javno niti ne upajo spregovoriti. So takšne zgodbe naša prihodnost?

Naj vsaj praznik dela ostane praznik veselja. Vsaj za kak dan. Za delavce in za novo upanje!