Pogled na dvorano, v kateri je sredi februarja potekala 62. Münchenska varnostna konferenca, tudi to pot v elitni zasedbi / Foto: Munich Security Conference
Pogled na dvorano, v kateri je sredi februarja potekala 62. Münchenska varnostna konferenca, tudi to pot v elitni zasedbi / Foto: Munich Security Conference
Starega sveta ni več
Münchenska varnostna konferenca je osrednja globalna platforma za razpravo o ključnih izzivih mednarodne varnostne politike. Da je res tako, se je pokazalo tudi na letošnji konferenci v bavarski prestolnici, sredi februarja …
Letošnja že 62. Münchenska varnostna konferenca (angleško Munich Security Conference – MSC) je potekala med 13. in 15. februarjem v hotelih Bayerischer Hof in Rosewood Munich. Konferenco je vodil predsednik MSC veleposlanik Wolfgang Ischinger. Tu pa preberimo, kako jo je komentiral dr. Uroš Lipušček, v Idriji rojeni novinarski veteran in publicist. »'Starega sveta ni več; živimo v novi geopolitični eri.' Omenjena izjava ameriškega državnega sekretarja na nedavni varnostni konferenci v Münchnu potrjuje, da je mednarodni sistem, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, dokončno razpadel. Evropa oziroma EU, ki je svojo varnost gradila na podrejanju ZDA v zameno za varnostne garancije, se je znašla na stranskem tiru. Rubio je bil v letošnjem govoru do Evrope spravljiv in je poudaril, da so ZDA 'otrok Evrope', vendar je sodelovanje pogojeval. Dejstvo, da ni nastopil tako robato kot leto prej podpredsednik Vance, ki je napovedal strateški prelom z Evropo, še ne pomeni, da so v Washingtonu opustili negativna stališča in predsodke do Evrope, zapisane v novi ameriški strateški doktrini, po kateri evropska civilizacija izginja. Spremenili so le taktiko. V svojem govoru je Rubio v bistvu pozval k obnovi ameriškega imperija, v katerem bi EU še naprej igrala podrejeno vlogo. Z nostalgijo je omenjal propad nekdanjih imperijev in dekolonizacijo označil kot komunistično zaroto. Več povojnih ameriških predsednikov je v določenih obdobjih hladne vojne nasprotovalo ali zaviralo procese dekolonizacije, zlasti kadar so ti ogrožali ameriške geopolitične interese. Ameriška politika je bila pogosto ambivalentna: uradno je podpirala pravico narodov do samoodločbe, v praksi pa je včasih podpirala kolonialne sile, na primer Salazarjevo Portugalsko v boju proti osvobodilnim gibanjem v njenih afriških kolonijah. ZDA bodo pod Trumpom očitno znova dale prednost geopolitičnim interesom v prizadevanjih za novo globalno razdelitev vplivnih območij. V skladu s to doktrino naj bi prevzele popolno prevlado na zahodni polobli, kar potrjujejo pritisk na Venezuelo, nova blokada Kube ter grožnje Mehiki, Braziliji in drugim državam južne Amerike, grožnje Kanadi in napoved zasedbe Grenlandije. Rubio je med vrsticami napovedal obnovo zahodnega globalnega imperija oziroma Pax Americana in povabil evropske zaveznike, naj se jim pridružijo. Takšne izjave pomenijo neformalno napoved vojne multipolarnosti, načelu suverene enakosti držav in doslej veljavnim načelom mednarodnega prava. Trump namerava, z drugimi besedami, vzpostaviti neoimperialistični globalni ustroj in utrditi zahodno globalno prevlado. Rubio ni pojasnil, kako naj bi ZDA to uresničile. Njegova izjava na konferenci, da se ne smemo bati vojne, je bila zelo povedna in odkritosrčna.«
Kako pa se v novi geopolitični eri znajde Evropa? »Navzoči evropski voditelji so priznali, da Evropa ne more več preprosto slediti starim predpostavkam o varnosti in svobodi pod ameriškim dežnikom, ki so veljale v času 'transatlantskega konsenza'. Francoski predsednik Emmanuel Macron je Evropo pozval, naj ne bo podrejeni sopotnik, temveč aktiven geopolitični subjekt, ki mora okrepiti svojo vojaško in politično avtonomijo. Nemški kancler Friedrich Merz, vodilni predstavnik trše militaristične struje v EU, pa je poudaril, da ZDA niso več dovolj močne in stabilne, da bi lahko delovale povsem samostojno. /…/ Po drugi strani se več držav EU zavzema za začetek pogajanj z Moskvo. Pobudo, ki sta jo sprožila francoski predsednik Macron in italijanska premierka Meloni, podpirajo tudi vlade Madžarske, Slovaške in Češke, pridružil pa se ji je tudi slovenski premier Golob z izjavo, da je skrajni čas za začetek pogajanj z Moskvo. Obenem se vodstvo EU pripravlja na nadaljnjo federalizacijo unije oziroma odpravo načela soglasja pri sprejemanju najpomembnejših odločitev. Če bi bile takšne spremembe sprejete, bi EU izgubila svoj demokratični značaj, saj bi o ključnih vprašanjih odločalo le nekaj največjih držav.«
»Pred nami so usodni časi tudi zato, ker obstaja velika verjetnost izbruha nove hude globalne gospodarske in finančne krize zaradi razpadanja globalnega finančnega sistema, ki temelji na dolarju in vse večjem ameriškem državnem dolgu.« (Vir: Uroš Lipušček, Evropa na razpotju nove geopolitične dobe, komentar na FB) Z ugotovitvijo dr. Lipuščka, da so pred nami »usodni časi«, se lahko samo strinjamo in hkrati upamo, da nas Usoda v njih varuje tudi to pot. V zadnjih 80 letih po koncu 2. svetovne vojne se nam ni godilo slabo. Bo še naprej tako?