Spomin in tudi opomin

V nedeljo, 21. septembra, je bil v celovškem Lakeside Spitzu poseben dogodek. Zveza slovenskih pregnank in pregnancev iz Celovca je v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo in Krščansko kulturno zvezo organizirala slavnostno prireditev v spomin na 80. obletnico vrnitve v nemška taborišča pregnanih koroških Slovencev na svoje domove. Dogodek je bil poseben zato, ker je bil organiziran v spomin na vrnitev julija leta 1945, ki je bila za mnoge izgnane tudi kruta, saj so jih skušali Angleži kot nepoznane ljudi brez dokumentov vrniti nazaj v Nemčijo, doma pa so našli izropane in uničene domove. V programu so sodelovali potomci izgnanih Slovencev. Na častnem mestu v dvorani so bile redke še žive priče izgnanstva, ki so bile takrat še otroci ali pa so bile celo rojene v taboriščih. Pred prireditvijo so odprli razstavo Pregon koroških Slovencev 1942 in predstavili knjigo o tem žalostnem dogodku iz zgodovine Slovencev na Koroškem, umetnika Albert Messner in Rezi Kolter pa sta ga zaznamovala z umetniškima instalacijama iz gline.

Prireditev sta režirali Julia Urban in Ana Grilc, program pa sta povezovali sopredsednici Zveze slovenskih pregnank in pregnancev Eva Hartman in Mirjam Zwitter Šlemic. Govornica je bila Katja Gasser, literarna kritičarka in urednica v kulturnem uredništvu avstrijske radiotelevizije ORF na Dunaju in prejemnica avstrijske državne nagrade za literarno kritiko. Govor je začela z mislijo, da ob koncu vsake vojne ni rečeno, da se je ta tudi resnično končala. Zarezala se je namreč v ljudi, v njihove kosti in misli ter tako ranila človeštvo. Pripovedovala je o svoji mami Ani Gasser, ki je bila kot 13-letno dekle poslana v taborišče in nato kot dekla napotena v eno od nemških družin, kjer so jo zasmehovali, poniževali in žalili. Ti ljudje, ki so to počeli, so se odrekli moralnim načelom, je povedala govornica. Po vojni pa je preveč ljudi predolgo molčalo o tem, kaj se je dogajalo s Slovenci. Mama se je že v izgnanstvu zaobljubila, da ne bo nikdar ravnala z ljudmi tako, kot so njeni gospodarji z njo. Odločila se je za človečnost in odpuščanje. V svojem pogledu na današnji čas je govornica dejala, da je avstrijska družba spremenila predolgo trajajoč negativni odnos do slovenske narodne skupnosti in spoznala, da sta slovenski jezik in kultura bogastvo dežele Koroške. Nasilje nad Slovenci pa bo v zgodovini zapisano kot sramotno dejanje. Spomin na izgnanstvo naj bo tudi opomin, da se take stvari, katerih znaki se žal kažejo na obzorju in veliko ljudi znova beži, ne bodo ponovile. V gledališkem delu prireditve je bila pokazana pot od izgona iz domov v taborišča, življenje v njih in neprijazen sprejem ob vrnitvi domov.

Zbrane je nagovoril tudi predsednik koroškega deželnega zbora Reinhart Rohr. V imenu dežele se je opravičil za nasilje nad Slovenci in dejal, da so ti del koroške dežele in njene duše.

Prireditev je bila sklenjena s pesmima Rož, Podjuna, Zila in Lipa. Z nastopajočimi na odru je stoje zapela vsa dvorana …