Sladko brezdelje

Smo tik pred zadnjim letošnjim poletnim vrhuncem, misli počasi že uhajajo k službenim in šolskim obveznostim, k temu, kaj je treba še kupiti, naročiti, priskrbeti, urediti. Dnevi se bodo napolnili in strukturirali, tekli hitreje, otroci bodo imeli zopet strogo odmerjene urnike. Pa je bilo med poletnimi počitnicami kaj drugače? Za številne niti ne.

Ko smo pred kratkim delali anketo na enem izmed bazenov in kopalce spraševali, kakšen bi bil zanje popoln poletni dopust, so tri petošolke v en glas povedale, da jim je najlepše takrat, ko se lahko naspijo in v nedogled igrajo s prijateljicami. Niso omenjale Maldivov, jaht, letal, peščenih plaž, plavanja z delfini, Amerike. Samo domačo ulico, dolge poletne večere in druženje. Zanje je popoln luksuz prosta igra, ko jih nihče ne usmerja, kaj in kdaj in kam.

V želji, da bi otrokom ponudili še več znanja, še več doživetij, še več izkušenj, jih hkrati oropamo tistega dragocenega časa, ki je samo njihov in s katerim razpolagajo po mili volji. Tistega (dolg)časa, ko se običajno razvijajo najboljše ideje, kamor seveda spada tudi kakšna lumparija, ki pritiče mladosti. Prav takrat se zgodijo najlepši spomini, ki jih mnogo današnjih otrok ne more napisati.

Tik pred začetkom poletja, ob mednarodnem dnevu igre, je Unicef objavil prispevek o tem, kako pomembna je igra, v digitalni dobi še toliko bolj. In tudi to, da alarmantno hitro izginja iz mladih življenj. Dogaja se tukaj in zdaj. Da se otroci po večurnem sedenju v šolskih klopeh v podaljšanem bivanju ne bodo več samo brezsmiselno igrali, bo naš šolski sistem poskrbel z novim razširjenim programom v osnovnih šolah (trenutno je v uvajalni fazi). »Namen razširjenega programa osnovne šole je vsem učencem in učenkam omogočiti zdrav in celostni osebnostni razvoj, ki sledi njihovim individualnim zmožnostim, interesom, talentom in potrebam, ob smiselnem upoštevanju individualnih aspiracij in pričakovanj,« so zapisali na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo.

Kaj to prinaša v praksi? Namesto igranja nogometa, plezanja po igralih ali drugih neumnosti se bodo lahko otroci učili nemščine, skupaj ustvarjali, brali in počeli še marsikaj drugega. Organiziranega in strukturiranega, kakopak.

Morda se nam je na poti k lepšemu, uspešnejšemu, produktivnejšemu življenju pokvaril kompas. Morda smo pozabili, da je tudi pot pomembna, kajti včasih ne gre vse po načrtih in včasih se zgodi, da do cilja niti ne pridemo. Ocene, uspehi, medalje – vse to šteje. A štejejo tudi podrgnjena kolena, strgane hlačnice in – kot radi rečejo Italijani – dolce far niente (sladko brezdelje).