Pomlad

V soboto sem se prvič letos na sprehod do bližnjega Šobca odpravila v kratkih rokavih. Kar naenkrat zjutraj, preden sem stopila iz hiše, nisem brskala med toplimi jaknami in mehkimi velurji. Trata pred hišo je z danes na jutri postala živo zelena, vsa posuta belo-rumenimi marjeticami, in češnjevi cvetovi se bodo vsak hip odprli tudi pri nas na Gorenjskem.

Koledarska pomlad se je začela že kar nekaj časa nazaj, me je prešinilo, 20. marca, pa tega kot da nismo opazili. Najbrž ne samo zato, ker so bila vse do velike noči jutra še vedno ledeno mrzla, drevesa brez listja in ker je cvetje komaj pokukalo iz presušene zemlje.

Toliko drugega se je dogajalo, v svetu in doma, da smo preprosto pozabili opaziti nekaj tako običajnega, kot je prihod pomladi. Nova vojna, tokrat v Iranu, zaprte bencinske črpalke in cene goriva, ki so šle v nebo. Pa predvolilne zdrahe in za njimi volitve, ki kot da niso prinesle ničesar. In nato veter, ki je pustošil tudi po naših krajih. Kdo bi mislil na pomlad?

Zdi se, da se stvari ves čas spreminjajo samo na slabše. Kaj vse bodo še prinesli naslednji tedni, meseci? Dan brez avtomobila, par ne par, zmanjšanje hitrosti na avtocesti, delo od doma ...? Ukrepe, ki jih je pripravila Mednarodna agencija za energijo v luči pričakovane energetske krize zaradi vojne na Bližnjem vzhodu? Novo vlado ali nove volitve? Novo vojno?

Težko je ne biti zaskrbljen in črnogled. A vendarle so za nami velikonočni prazniki. Velika noč, za kristjane praznik Jezusovega vstajenja, je obenem simbol novega življenja, pomladi in vere v zmago svetlobe nad temo.

»Tisti, ki v rokah držijo orožje, naj ga odložijo. Tisti, ki imajo moč začeti vojne, naj izberejo mir. Ne mir, dosežen z nasiljem, ampak z dialogom,« je v nedeljo v tradicionalni poslanici urbi et orbi (mestu in svetu) pozval papež Leon XIV.

V letošnji velikonočni poslanici so slovenski škofje zapisali, da val oznanila, da je Jezus vstal, kar je temeljno sporočilo velike noči, »zmore premakniti kamen, ki zatemnjuje vsakršno življenje«, a poudarili tudi, da je vera v vstajenje proces, ki zahteva čas.

Škof evangeličanske cerkve pa, da nam velikonočni evangelij vsem odpira isto obzorje: da smrt, tema in brezup nimajo končne moči in da vstajenje govori o upanju, ki presega naše meje in naše dvome, velika noč pa da še posebej nagovarja vse, ki nosijo bolečino, izgubo, negotovost ali osamljenost.

Pustimo torej vsaj za trenutek, da se nas dotakne sporočilo velike noči. Odprimo oči tudi za pomlad, ki prihaja z dolgimi, odločnimi koraki. Če je ne bomo mogli zaznati v kaotičnem okolju, katerega del smo, jo poskusimo ujeti vsaj v gozdu, na travniku, na vrtu pred hišo ... Svet bo videti bolj svetel in manj grozeč.