Pesniška lirika in slikarska epika

Kranj – Petkove predstavitve te čudovite knjižne izdaje, v kateri se prepletata poezija in likovna umetnost, so se ob stalnih obiskovalcih galerije in ljubiteljih ustvarjalnosti obeh avtorjev udeležili tudi pesnikova vdova Marta Košuta in sin Aleš ter hči Katja Košuta. Kot je uvodoma povedal vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež, je knjiga nastala ob razstavi del Karla Zelenka, ki so jo pripravili ob umetnikovi stoletnici. Obenem je bila zamišljena kot zbirka, ki jo je Miroslav Košuta pričakoval ob svoji devetdesetletnici.

Likovno-pesniško zbirko z naslovom Vedno znova ob prvih grafikah Karla Zelenka odpre prav njemu posvečena pesem Vedno znova zazeleni. Pesem je ostala nedokončana, saj je Miroslava Košuto, preden je knjiga šla v tisk in so v galeriji Prešernovih nagrajencev ob pesnikovi devetdesetletnici, 11. marca, načrtovali njeno predstavitev, dober mesec pred tem, 1. februarja, prehitela smrt.

Da gre tudi za ponovno srečanje obeh avtorjev po njunem prvem skupnem projektu Zidamo dan iz leta 1987, je še dejal Arnež. »Ko sem v času priprav na Zelenkovo razstavo povprašal, ali bi tokrat to zgodbo – sicer nekoliko drugače, pa vendar – ponovili, je bil Miroslav takoj za. Dejal je, da bo pripravil nekaj novih pesmi, izbral nekaj starejših, eno pesem pa bo posvetil prav prijatelju Karlu Zelenku.«

Človekove in srčne pokrajine

Na predstavitvi sta o obeh umetnikih spregovorila dobra poznavalca njunega dela – literarna zgodovinarka in senatorka Republike Italije Tatjana Rojc, tudi dolgoletna spremljevalka Košutove poezije, ter umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki se že vrsto let posveča Zelenkovemu opusu.

Tatjana Rojc je uvodoma povedala, da se kot profesor in učenka na Klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, kjer je krajše obdobje predaval slovenščino, nista preveč dobro razumela – ona vihrava mladostnica, on pesnik v najboljših letih. »Zamerila sem mu, ker sem edino pri njem imela slabšo oceno pri slovenščini kot pri ostalih predmetih,« je dejala sogovornica, ki se je leta kasneje zaljubila v njegove pesmi in postala ena najboljših poznavalk njegovega dela. Povedala je, kako sta ga zaznamovali dve njegovi najpomembnejši mesti, rojstni Trst in Ljubljana, kar se je vedno znova odražalo tudi v njegovi poeziji.

Da sta morda Zelenkovi mesti Ljubljana in predvsem istrska vasica Grožnjan, kjer je dolgo živel z družino, v njegovih delih pa se mnogo bolj odražajo žanrski prizori, saj je veliko potoval in v svoji motiviki beležil zgodbe o ljudeh, njegov pogled je bil tudi v njegovem delu bolj globalen. »Lahko bi dejal, da je bil Košuta v svoji poeziji morda bolj liričen in osebnoizpoveden, Zelenko pa je predvsem epski in je v podobah, ki jih beleži, v ospredju zgodba,« je povedal Iztok Premrov.

Oba umetnika pa sta v svojem delu tudi angažirana do aktualne družbe in dogajanja v njej. Tako Zelenko v delih zadnjih let obravnava temo vojne, v svojih pesmih pa je vseskozi v času in prostoru kot tržaški Slovenec in hkrati tudi državljan Italije potoval tudi Košuta.

Zelenko vedno rad ponovi, da bodi to, kar si, in pri tem vztrajaj, je ob zaključku večera poudaril Premrov, Tatjana Rojc pa je povzela Košutovo misel, da je pesnik skozi svoje pesništvo in srčne pokrajine posegal samo na videz popisno, v resnici pa s svojo odmerjeno modrostjo, bolečino in bivanjem, ki je kakor kamen, kraški kamen, in obenem kakor morje. »Jaz ga tako doživljam.«

Razstava likovnih del Karla Zelenka bo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled še do 11. aprila, poezija Miroslava Košute pa se v Kranj ponovno vrača poleti na veliko razstavo Prešernovih nagrajencev, tržaških Slovencev.