Pesnica ve, kaj se dogaja

Drugorazrednost ženskosti

Imenovana pesniška zbirka je bila doslej prodana že v 12 tisoč izvodih, nedavno je pri Cankarjevi založbi izšla tudi v slovenskem prevodu Natalije Milovanović, avtorica pa jo predstavila kot gostja letošnjih Dni poezija in vina na Ptuju. Rdeča nit njenih pesmi je podrejeni položaj ženske v patriarhalni družbi. O njem pove, kar sledi. »Zbirka tematizira položaj dekleta, ki se je rodilo kot tretji otrok ženskega spola. Že kot majhna razume, da so vsi pričakovali rojstvo dečka, naslednika, saj v tradicionalnem patriarhatu ženske niso dedinje. Raste torej z mislijo, da se je pravzaprav niso razveselili. Toda kaj naj bi bil otrok drugega kot radost? Odraščanje s tovrstno zavestjo preprosto vodi k temu, da dekle vse bolj prevzema moško družbeno vlogo. V moji družini je bila opisana situacija nadvse eksplicitna. O njej niti ni bilo treba posebej govoriti, saj na vasi spol otroka že vnaprej v celoti določi vedenje staršev. Moji starši, ki so imeli tri hčere, niso preveč širili kmetije, ker so vedeli, da v družini ni moškega, ki bi nadaljeval delo na zemlji. Mislim, da bi se v ekonomskem smislu vedli popolnoma drugače, če bi imeli sina. Vse to je bilo torej povsem jasno, toda nihče se seveda ni vprašal, ali se bodo hčere ob tem počutile manjvredne, ker so ves čas poslušale pripombe sorodnikov in sosedov, da v tej hiši ni dečka, sina. Jung pravi, da se ženske v patriarhatu zelo težko poistovetijo s svojo pravo naravo, saj v zahodni tradiciji nimamo predstavnice, ki bi zajela vse razsežnosti ženskosti. To bi lahko bila devica Marija, vendar je njej odrečena seksualnost – zato ne predstavlja polnosti ženskosti. Prav zato je nam, ženskam, težko zaupati in se prepustiti svoji lastni ženskosti. Sama sem kot otrok zelo hitro začutila, da je ženskost v družbi obravnavana drugorazredno. Dekleta to dojamemo že pri treh, štirih letih – vidimo, da imajo fantje več privilegijev, ki se začnejo že z dejstvom, da se njihovih rojstev starši bolj veselijo …«

Lepota tradicije

Pesnica pa ima na patriarhalni svet srbske vasi, v kateri je odraščala, tudi lepe spomine. »Jung pravi, da se onstranski svetovi porajajo prav tam, kjer je veliko nemoči. Jaz pa sem hvaležna, da je bilo v mojem otroštvu prisotno nekaj, kar na vasi še vedno obstaja … To niso bili samo miti, temveč verovanje v magijo, ki sooblikuje našo resničnost, v kateri ti drugi lahko škodujejo s tako imenovanim urokom … Moja resničnost je bila taka, da je dedek, kadar je našel kak moj predmet, ki mu je bil neznan, stvar odnesel in zakopal v krtino, da bi me zaščitil. Najprej ga je za kak teden dni pustil ob strani – morda bi se našel lastnik. Če pa ga v sedmih dneh nihče ni pogrešal, ga je odnesel in zakopal, prepričan, da tako varuje svoje vnukinje. To je bilo nekaj posebnega in mogoče me je prav to izoblikovalo v pesnico – že kot otrok sem se zato spraševala, v kaj človek sploh lahko verjame. Bila sem obkrožena z ljudmi, ki so verjeli v vse mogoče reči, meni pa je bilo včasih vanje težko verjeti. Po drugi strani pa so se dogajala tudi naključja, ki so potrjevala, da ti 'onstranski svetovi' obstajajo. Tako sem se že kot majhna spraševala, kaj je resnica, čemu je mogoče zaupati. In prav nič ni narobe, če verjameš v magijo – ko se ta uporablja za dober namen. Dedek nam je na primer vedno pripravil zaščitne obrede, umivale smo se z venci zelišč. To so bili lepi obredi, ki so izražali skrb. Ljubezen je tako obstajala – tudi v patriarhalnih kmečkih družinah, kjer je nihče neposredno ne izreče, čeprav je navzoča. Prav ti obredi, ta skupna magija, so nas povezovali …«

Brutalnost je velika

Pesnica nam razloži svoj pogled na aktualno dogajanje v Srbiji. »Zdaj imamo študentske proteste, in bilo bi čudno, če jih ne bi bilo, glede na stanje v naši družbi in državi. Dejstvo, da nekdo protestira, nas vendarle postavlja v položaj, ko nismo povsem nemočni. Okrepi zavedanje, da obstaja del družbe, ki razume, da to, kako živimo, in način, kako vladajoča stranka deluje, nista normalna. Mi, mlade umetnice in umetniki, smo seveda skupaj s študenti na ulicah, to se razume samo po sebi. Hodili smo tudi na fakultete, se z njimi pogovarjali, jim brali svojo poezijo. Pravzaprav so študenti ustvarili veliko bogatejše kulturno življenje, predvsem s študentskim kulturnim centrom in podobnimi institucijami. Nekatere izmed teh ustanov so oživele prav zaradi protestov. Končno so se začeli koncerti, branja, dogajajo se stvari, ki jih prej ni bilo. Iskreno, nimam veliko dodati. Boj še vedno traja, nihče ne ve, kako se bo končal. Proti mladim uporabljajo res strašne mehanizme – prihaja do pretepov, vdorov v stanovanja, izsiljevanj, dekletom grozijo s posilstvom. Brutalnost je velika. Poleg tega so tu še medijska zavajanja, podkupovanje javnih osebnosti, da stopijo na stran oblasti, in tako naprej …«

(Vir: članek Urške Savič na MMC RTV SLO)