Pesmi so bile njeno življenje

»Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.« To so verzi iz prve kitice pesmi Misel o smrti Mile Kačič. Besede, ki jih tudi v časopisu, ki ga berete, nekaj strani naprej v osmrtnice pogosto zapišejo svojci umrlih. Tudi naslov zgodbe o igralki in pesnici Mili Kačič je hkrati naslov ene njenih pesmi – Nič več te ni.

Knjigo je uredil dober poznavalec slovenske literarne in kulturne zgodovine Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK. »Zahvala za to knjigo gre v veliki meri Milini prijateljici in soigralki Ivanki Mežan, ki je izvrševalka njene oporoke in tudi Jakoba Savinška. Leta 2010 je dediščino Mile Kačič oddala v rokopisno zbirko NUK. Gre za čudovit material od fotografij, pisem, njenih rokopisov ...« morda o prvih vzgibih za to knjigo pripoveduje Marijan Rupert in nadaljuje: »Pri pisanju sem se večkrat soočal z dilemo, kako globoko posegati v življenje nekoga. Gradivo ne obsega le rokopisov, ampak tudi njeno biografsko gradivo, intimne stvari, osebne dokumente, tudi sodne spise, razna pisma ..., zato sem pri pisanju poskušal biti čim bolj diskreten.«

Knjiga o Mili Kačič je namreč dokumentirana biografija, izpisana iz virov, ki so bili na voljo, in se po tem razlikuje od recimo romansirane pripovedi. Po Rupertovih besedah bi si ljudje, kot je Mila Kačič, z vsemi preizkušnjami, ki so zaznamovale njihovo življenje, zaslužili tudi roman in vsekakor tudi film. V zgodbi, ki jo beremo, ne manjka občutka vsakokratne zapuščenosti, Mila je bila nezakonski otrok, mama jo je pustila v rejniški družini in se kasneje ni več zanimala zanjo in Mila je nekako vse življenje dramatično iskala ljubezen in strast. Če tega ni našla s prvim možem Fedorjem Koširjem, je to začutila s kiparjem Jakobom Savinškom, s katerim je imela edinega sina Davida. Zaznamovala jo je tudi njuna zgodnja smrt, partnerja pri 39 letih, sina pri 41 ...

Svoje življenje je zapisovala v pesmi

Čeprav jo je močno zaznamovalo že rano otroštvo, je Mila imela mnoge talente. Že pri 16 letih je nastopala na amaterskih odrih, bila je igralka, sodelovala je pri nastajanju radia, bila je pevka in predvsem tudi pesnica. »Igralstvo je v njenem bitju ni zadovoljilo, želela si je večjih vlog, v svoji notranjosti je bila recimo zelo pristna Shakespearova Julija, pa nikoli ni dobila te vloge. Jakob jo se spodbujal k drugim talentom in tudi sama je večkrat povedala, da je pisanje pesmi reševalo tragiko njenega življenja. Ko je ponoči sedla k mizi, je s pisanjem lahko na papir vrgla vso svojo bolečino,« je skozi gradivo njeno zgodbo spoznaval Rupert.

Zgodbi o življenju Mile Kačič sledijo njene pesmi, ki jih v mnogih pogledih prepoznavamo kot avtobiografske. O njenem pesništvu piše poznavalka njenega opusa Tanja Petrič. »Prva pesniška zbirka Neodposlana pisma sodi v kontekst začetka intimistične poezije pri nas. Z Ado Škerl, ki je izdala zbirko leto pred njo, sta bili pred znamenito zbirko Pesmi štirih (Pavček, Kovič, Menart, Zlobec), ki je izšla leta 1953.« O njenem delovanju na amaterskem odru, v operi, na radiu, pri filmih in televiziji v knjigi piše Malina Schmidt Snoj. »V petdesetih letih je želela igrati Veroniko Deseniško in je pisala vodstvu Drame SNG Ljubljana, pa bila zelo razočarana, ker je kljub svojemu igralskemu znanju ni dobila.«

V knjigi sledita še zapisa pevke Katje Šulc, ki poje tudi poezijo Mile Kačič, in Črta Kanonija, ki je bil prijatelj njenega sina Davida. Knjigo, bogato tudi s slikovnim materialom, pa zaključuje besedilo Draga moja Mila! Vesne Arhar Štih, organizatorke Štihovih večerov v hotelu Slon v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki se jih je udeleževala tudi Mila Kačič.