Pasijoni po svetu

Iz pasijonske zgodovine

Preberimo najprej nekaj o pasijonu nasploh. »Pasijon (iz latinske besede passio = trpljenje) je v zahodni krščanski liturgiji popis Jezusovega trpljenja in smrti v 4 evangelijih, ki se bere ali igra v tednu pred veliko nočjo. Razlikovati je treba med versko igro, kakršne so bile v preteklosti npr. Škofjeloški in Kapelski pasijon, in vsakoletnim mašnim branjem evangeljskega odlomka. V širšem pomenu je to verska igra, v kateri je opisano življenje, trpljenje in delo osebe, ki je v določeni religiji sveta, božanska. Prirejali so jih že v starem Egiptu v 2. tisočletju pred našim štetjem, v njih so uprizarjali življenje in delo Ozirisa (egipčanski bog mrtvih). /…/ V krščanstvu pa predstavlja Kristusovo zgodbo. Pasijon se je razvil iz liturgične drame, ene izmed zvrsti duhovne drame v 10. stoletju, ki jo genetično delimo v obredje in igro, oboje se je izvajalo v cerkvi. Od nje se konec 14. stoletja ločijo in preselijo iz cerkve poleg pasijona in pasijonske procesije še naslednje zvrsti: misterij, mirakel in moraliteta. Obredja, to je bil kratek dialog v latinščini med angelom in Marijami, ki so našle prazen grob, so se razvila po letu 660 v Italiji, od tod so se razširila v Francijo in naprej v Španijo, Anglijo in Nemčijo ter naprej med Čehe in Poljake. Obredju ob grobu so se dodajale nove osebe in novi prizori, ki jih v evangelijih ni, vpeljali so narodni jezik in s tem je nastala velikonočna (liturgična) igra. Lahko je vsebovala tudi komične elemente (pomanjkljivo oblečeni igralci, prenajedanje pri podobi zadnje večerje, nagajanje gledalcem). Obredje je bilo najprej del maše, kasneje se je prestavilo na jutranjice pred mašo, med 13. in 15. stoletjem pa se je liturgična drama iz cerkve postopoma preselila pred cerkveni vhod. Peta beseda se je začela umikati govorjeni besedi v narodnem jeziku. Igre so postale množične, povečalo se je število gledalcev kakor tudi nastopajočih, katerih je bilo lahko celo od 100 do 200, in tako so se razvile pasijonske procesije, ki so se prirejale od 15. stoletja dalje, največ jih je bilo uprizorjenih v 17. in 18. stoletju. Igra se je preselila na več prizorišč (na mestni trg, pred pomembnejše hiše), latinščina se je umaknila, niso je več prirejali člani samostanskega predstojništva, ampak rokodelski cehi in posebne združbe laikov. Žensk sprva ni bilo med igralkami, njihove vloge so igrali mladeniči.«

Pasijoni po Evropi

Pasijonska tradicija je razširjena po vsej Evropi. »Z razvojem so pasijoni postajali vse daljši in vase sprejeli vse več svetopisemskih zgodb. Podoba Paradiž je v različicah po Evropi znana že od 12. stoletja, po vsem habsburškem svetu pa od 16. stoletja dalje. Vsebuje dialog med dvema alegoričnima 'božjima hčerama': razprava med Pravico, ki zahteva kazen za Adamov in Evin greh, in Usmiljenjem, ki prosi za odpuščanje. Jezus naj bi s svojim trpljenjem in smrtjo na križu svet odrešil posledic tega izvirnega greha.« Poglejmo najprej v Francijo in Anglijo. »Skoraj vsako mesto v Franciji je imelo svoj pasijon, razlikovali so se po izbiri dogodkov, zasnovi in dolžini. Ohranjeni so večinoma v rokopisih, lahko so trajali 4 dni in imeli okoli 30.000 verzov. Nekateri pa so trajali tudi do 6 dni in šteli več kot 70.000 verzov, Petit de Juleville je take pasijone označil za 'ogromne dramske enciklopedije katoliške vere'. /…/ Igrali so na vozovih. V Angliji so pasijone igrali med postanki pred hišami mestnih veljakov in sceno vozili na vozovih ali pa so jih igrali na posebej postavljenih odrih vzdolž procesijske poti, odrov je bilo tudi do 40.« Kaj pa v nemških deželah? »Prva med njimi je Dunajska velikonočna igra konec 14. stoletja. Zvrst se je razvila v treh razvojnih stopnjah: prva je nema procesija z zgolj živimi slikami, druga procesija z razlagalcem prizorov in tretja procesija s pravimi dramatskimi prizori – v tej stopnji je izhodišče dramatskega razvoja. V primerjavi s francoskimi so imeli nemški pasijoni manj nastopajočih oseb, trajale so kak dan manj. Najbolj znana kraja, v katerih se je ohranil pasijon, sta Erl na Tirolskem in Oberammergau na Bavarskem. V slednjem z manjšimi prekinitvami od 1662 do danes pasijon uprizarjajo vsakih 10 let. Pasijon so začeli uprizarjati kot zaobljubo ob strašni kugi, ki je grozila uničiti vas. Ta svetovno znani pasijon si je leta 1970 ogledalo pol milijona gledalcev z vsega sveta …« (Vir: prirejeno po članku Pasijon na Wikipediji)

Pasijon v živo

Prav je, da se širom po Evropi oživlja stara pasijonska tradicija. Prav pa bi bilo tudi, da bi sočasno opozarjali, koliko ljudi po svetu še vedno trpi. V živo in ne le v pasijonskih igrah. Tem posvečam ta zapis.