Oh, te moje slike

V galeriji v Sori je na ogled nova razstava slikarja Romana Verasa iz Zgornjih Pirnič z naslovom Oh, te moje slike.

»Svojih razstav ne štejem več. Imel sem jih zagotovo že čez petdeset ali šestdeset tako doma kot tudi v tujini. Za tokratno razstavo sem izbral petdeset slik, a je zmanjkalo prostora, tako da jih je na ogled okrog 45, od tega jih je dobra polovica bila že na kateri izmed dosedanjih razstav, druge pa obiskovalci lahko vidijo prvič,« je pojasnil Roman Veras, po izobrazbi umetnostni zgodovinar, etnolog, slikar in likovni kritik. Ob pogledu na slikarska dela bi morda mislili, da razstavlja več slikarjev, saj so zelo raznolika. »V vsako dam del sebe, svoja čustva. Enkrat si žalosten, drugič vesel ... Slika tako po temi kot tudi po stilu ne more biti vedno enaka. V ustvarjanju me vodi temeljna misel Naceta Šumija, profesorja na umetnostni zgodovini, da mora slika priti iz duše. In te slike so dokaz za to.«

Najstarejšo sliko na razstavi je naredil v svojem zgodnjem obdobju. Poimenoval jo je Eqvinox, izraža pa slikarjevo razmišljanje o neskončnih skrivnostnih vesoljnih globinah, o nastanku in našem obstoju. »O vseh teh neznankah nenehno razmišljamo, še posebno v letih, ko odraščamo. Zato ni čudno, da so te slike nastale v zgodnji fazi slikarjevega ustvarjanja in so vplivale na mnoge kasnejše, predvsem z močnimi barvami pa tudi spogledovanjem z abstrakcijo in minljivostjo, kar dokazujejo še posebno njegove slike zadnjega obdobja,« je bilo poudarjeno na odprtju razstave. Najnovejša dela so letošnja in mednje spadajo mali in veliki šopki, ki izstopajo po svojih zanimivih kompozicijah in predvsem po čudovitih barvah.

Na razstavi je opazna tudi slika, poimenovana Zapuščina slikarja. »Rekel sem, da grem v slikarski pokoj in da ne bom več slikal. Haljo, ki sem jo uporabljal celo življenje, sem obesil na obešalnik, kot da je to moja zapuščina. Tako sem rekel, a od tega je že več kot deset let, pa še vedno slikam,« je dodal zanimivost. Vesel je, da še vedno napreduje. Uči se iz lastnih izkušenj. »Obrtno znanje mi je dala Robova slikarska šola, ki sem jo obiskoval od svojega 16. do 20. leta. Dala mi je veliko – obrtno znanje. To sem nato razvijal naprej,« je povedal. Še vedno se vsako leto udeleži nekaj mednarodnih ekstemporov po Sloveniji.

Slikarska lopatka je že vrsto let njegova stalna spremljevalka. »Žena pravi, da slikam še preveč, in se pošali, da ne razume, zakaj, če pa nobene slike ne prodam. Slikam za svojo dušo in te ne morem prodati. Slikam od svojega 16. leta in od takrat do danes sem naredil več sto slik. Doma najdejo mesto na stenah, ki so tako zelo barvite, druge pa so shranjene v shrambi. Slike občasno tudi zamenjam,« je pojasnil. Njegova dela dobro pozna tudi vnukinja Taja Regent Veras, ki je posebej zaradi odprtja razstave prišla iz Nizozemske. Vesela je, da so slike znova na ogled širši javnosti. Da bodo ostale tudi naslednjim generacijam, je izdala posebno knjigo, ki jo je ob tej priložnosti pokazala sploh prvič. »Bila je diplomska naloga na fakulteti na Nizozemskem, kjer živim zadnja štiri leta in bom tam tudi ostala. Ta knjiga je zahvala za vse, kar me je on naučil. Dal mi je res veliko in na umetniški poti sem zaradi njega,« je poudarila.

Oh, te moje slike ni le naslov razstave in omenjene knjige, ampak vzklik umetnika, ki s slikanjem živi in diha.