Odsevi izvora med nebom in zemljo

Medvode – Slikarka, ki je diplomirala iz likovne pedagogike pri prof. Bojanu Kovačiču, je v domačem prostoru že dolgo prepoznana kot samosvoja ustvarjalka, ki združuje akril, oglje, pesek in lepilo v slikarske pokrajine duha. Tokrat pa se je odločila za povsem drugačno pot – v ospredju so akvareli, lahkotnejši, a nič manj intenzivni, ki razpirajo odnose med barvnimi ploskvami in jih vežejo z linijo v organsko figuraliko. Razstava išče stik s tem, kar Pintarjeva sama imenuje »prvobitni spomin«. V slikah, ki jih vedno spremlja notranje popotovanje, išče odgovore na temeljna vprašanja: kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. V tej točki se nasloni na dediščino mitov, na modrost starih civilizacij, na simboliko svetih krajev, kjer kamen ni le kamen, temveč nosilec sporočila, arhetipskega znaka, ki nas umešča med nebo in zemljo. Navdihuje jo mati Gaja, narava kot prapočelo, tišina kot kraj, kjer vstopa lepota prostora.

Na odprtju razstave je svojo poezijo interpretirala Lidija Pirc, s petjem pa je dogodek nadgradila Helena Gabrijelčič Tomc, ki v svojem »svetlobnem jeziku« odslikuje vibracije, iz katerih izhajajo tudi slike Mojce Pintar. Tako se je v dvorani oblikovala sinestezija treh izraznih svetov – besede, zvoka in slike. Umetnost se je zarezala neposredno v telo gledalcev. »Ob gledanju slik Mojce Pintar telo zavibrira. Skoznje se uglasi frekvenca, s katero avtorica ustvarja – iz kamna, iz vode, iz svetosti prostorov,« je poudarila Gabrijelčič Tomc.

Mojca Pintar se je v preteklosti že spogledovala s serijami, ki so nosile naslove Arhaične podobe, Med nebom in zemljo in Cel ta krog. Vedno jo zanima isti izvorni dialog: srečanje ženske in moške figure, pomen ležečih in stoječih skal, tišina in praznina, iz katere vznikne gibanje. Odsevi izvora predstavljajo nadaljevanje te poti – subtilnejše, a prav zato bolj odprto raziskovanje, ki gledalca povabi v notranji prostor.