Novi avtokrati

Novi avtokrati v ofenzivi

Za nove avtokrate, ki jih lahko imenujemo tudi avtoritarni populisti, je značilno, da prevzemajo oblast z volitvami in da v večini primerov uživajo podporo večjega dela državljanov. Eno od analiz tega fenomena je opravil slovenski pravnik in politik Bojan Bugarič (r. 1965), ki je tudi profesor prava na Univerzi v Sheffieldu. Ugotavlja, da je svet priča novemu valu avtokratizacije, ki je število avtokracij izenačil s številom demokracij v svetu. Zaton demokracij je posebej izrazit v srednji in vzhodni Evropi ter južni in centralni Aziji. »Trend demokratičnega nazadovanja (backsliding) je tako močan, da številni analitiki sedanji čas primerjajo s tridesetimi leti prejšnjega stoletja, ki so pripeljala do globalne krize demokracije, vzpona nacizma in fašizma ter druge svetovne vojne. Kar posebej bode v oči, je dejstvo, da tudi nekatere stare in ustaljene demokracije niso imune za ta trend. Dokler je bilo nazadovanje omejeno na države brez izrazite demokratične tradicije, kot so Turčija, Poljska in Madžarska, je večina opazovalcev še vedno prisegala na odpornost (resilience) demokracije pred takšnimi izzivi. V državah, v katerih ima demokracija globlje korenine, pa naj bi bilo nazadovanje manj verjetno. Ko pa so protoavtoritarni populisti začeli zmagovati tudi v državah 'starih demokracij', kot so Indija, Italija, Avstrija in Nizozemska, je bil optimizem o trdoživosti demokracije nadomeščen z bolj pesimističnimi napovedmi o krizi in koncu demokracije. Novi avtoritarni populisti prevzemajo oblast z volitvami. V večini primerov uživajo podporo večjega dela državljanov. Prav zaradi tega dejstva je ta novi hibridni model oblasti v strokovni literaturi poimenovan kot 'kompetitivni avtoritarizem'. Meja med demokracijo in avtokracijo je pogosto zabrisana in manj izrazita kot v klasičnih avtokracijah prejšnjega stoletja. Namesto tankov na ulicah, policijskih ur, prepovedi javnih zbiranj in zapiranja opozicijskih voditeljev se v teh novih avtokracijah navidezno nič kaj veliko ne spremeni. Kioski so še vedno polni časopisov, tudi takšnih, ki so kritični do oblasti, parlamenti še vedno zasedajo, sodišča niso ukinjena, ustavne pravice tudi niso suspendirane. Metode za krepitev oblasti so precej bolj subtilne in navidezno znotraj pravno dopustnega. Neodvisna sodišča si podredijo tako, da na vodilne položaje postavijo sebi 'lojalne' sodnike. Kritične medije bodisi preganjajo zaradi različnih navideznih davčnih prekrškov bodisi, še pogosteje, s pomočjo lojalnih oligarhov, ki kupijo deleže v medijskih družbah in tja postavijo nove urednike. Druge neodvisne državne institucije, kot so volilne, protikorupcijske komisije, centralne banke, si tudi podredijo in na odgovorna mesta postavijo svoje politične somišljenike …«

Stari demokrati v defenzivi

»Novejše raziskave kažejo, da so vzroki za revolt zoper levo- in desnosredinske stranke političnega mainstreama nekje drugje. Politika hiperglobalizacije, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja skoraj v celoti sprostila svetovno trgovino, je po eni strani omogočila izjemen razvoj globalnega juga in, posledično, hitro deindustrializacijo, skokovito rast neenakosti, revščine in brezposelnosti v določenih predelih razvitih zahodnih držav. Če obiščete sever Velike Britanije ali ameriški srednji vzhod, oba predela nekoč centra številnih industrijskih panog, lahko tam precej nazorno opazite degradacijo srednjega razreda, nosilca demokracije v zahodnih državah. Po drugi strani pa je politika neomejene globalizacije dodatno povečala razvoj in bogastvo tistih regij v teh državah, kjer je bolje izobražena delovna sila v tehnološko intenzivnih panogah precej bolje izkoristila možnosti, ki jih omogoča globalizacija. Levo- in desnosredinske stranke so namesto tega, da bi razočaranim delavcem in srednjemu razredu v gospodarsko opustošenih predelih ponudile ustrezne odgovore in primerne politike, raje odgovorile s politiko negativne stigmatizacije avtoritarnih populistov …« (Vir: Bojan Bugarič, Populizem: grožnja demokraciji ali izraz ljudske volje?, Delo, 11. 7. 2025)

Zlepa ne gre, bi šlo zgrda?

Desni populizem je torej v izrazitem vzponu, njegov prvak je ameriški predsednik Trump. Hkrati je očitno, da tradicionalnim strankam desne in leve sredine ne uspeva v poskusih, da bi ta vzpon zadržale in omejile. Zlepa ne gre, na volitvah izgubljajo. Bi šlo zgrda? Tako da uporabijo prijeme »militantne demokracije« in da, dokler so še na oblasti, delovanje desnih ekstremistov enostavno prepovejo? Ali pa upajo, da bodo volivci sami spoznali svojo zmoto in ponovno volili zmerne politike?