Nova Kitajska

Vstala, obogatela, postaja močna

O tem, kaj se danes dogaja na Kitajskem, ve veliko tehtnega povedati novinarka in publicistka Zorana Baković, ki o kitajskih fenomenih že dolgo piše za Delo. »Za Kitajsko – tisto nad revolucijami, protiimperialističnim odporom in državljansko vojno – je bilo odrešilno prav to, da ni imela trdno postavljene identitete. Ne nacionalne ne politične. Zelo pomembno je bilo dejstvo, da je ta država sama sebi puščala širok prostor za spremembe, za velike preobrate z desne na levo in obratno, za novo in novo preobrazbo metulja iz gosenice in feniksa iz pepela. Samo na ta način je Kitajska lahko dosegla to, da so njena mesta danes neprepoznavna za tistega, ki jih nekaj let ni obiskal, in da njen komunizem danes ni niti najmanj podoben tistemu, ki je obstajal pred šestimi desetletji, ko se je v glavah voditelja Mao Zedonga, njegove soproge Jiang Qing in najvplivnejših ideologov okoli nje kuhala velika kulturna revolucija, utemeljena na razrednem boju, proletarskem puritanstvu in namerno izzvanem prevratniškem kaosu, iz katerega naj bi se rodili 'novi človek', 'nova kultura' in seveda 'nova nacija'. A prav tako ni temu niti malo podoben odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni biti Kitajec. Če je Maova Kitajska 'vstala' – 'znang qi lai le', če je Dengova 'obogatela' – 'fu qi lai le', lahko zdaj opazujemo, kako se Kitajski pod Xi Jinpingom dogaja nekaj, kar bi lahko opisali kot 'qiang qi lai le' – 'postaja močna'. Šele zdaj, ko je Kitajska znova razredna družba, ko v njej nihče več – razen levičarske, malce disidentske mladine – ne verjame v marksizem, leninizem in Maovo misel, šele zdaj, ko večina Kitajcev pred seboj kot najbolj vzvišen cilj nič več ne vidi komunistične utopije, ampak povsem realistično velesilo, šele zdaj se med njimi oblikuje nacionalistično čustvo in Kitajska ni nič več primarna civilizacija, ki igra nacijo, temveč je nacija, ki oživlja svojo starodavno civilizacijo.«

Nikoli več ponižanja

Sodobno Kitajsko zaznamuje močni nacionalizem. »'Sto let ponižanja' (kot se imenuje obdobje od kitajskega poraza v prvi opijski vojni leta 1842 do ustanovitve Ljudske republike leta 1949), ki si jih je Kitajska vtisnila v kolektivni spomin in umestila v nacionalno vizijo prihodnosti, je del identitete, in to ne zgolj kot pasivno doživljanje sebe kot žrtve, temveč tudi kot proaktivni imperativ gradnje nove ureditve. V tej ureditvi Kitajska – prav na podlagi svojega stoletnega ponižanja – ne bo nikoli več dovolila, da bi evropske sile odločale o tem, koliko bo kitajski trg odprt za njihovo blago, še manj pa, katere vrednote bodo Kitajci sprejeli in negovali. V tej ureditvi ne bo Kitajska nikoli več dovolila, da bi se Japonska znova militarizirala in stegovala svoje lovke proti kitajskim mejam. V tej ureditvi bo Kitajska vztrajala pri enakopravnosti z Ameriko, ki je kljub vsemu še najmanj tarča kitajskega nacionalizma. Zgodovina zavzema velik del kitajske nacionalne pa tudi individualne identitete, čeprav to ni nikjer jasno zapisano. Način, kako so Evropejci in Japonci pripomogli k padcu kitajskega cesarstva – s tem, ko so od znotraj načenjali njegovo moč z opijem in vojnami, pri čemer so izkoriščali razraščeno korupcijo dvornih funkcionarjev in nepripravljenost vojske, da bi branila svoja obrobna ozemlja –, je zdaj pomemben dejavnik kitajske zavesti o lastni izjemnosti, oprti na kontinuiteto civilizacije, ki je človeštvo zavezala z marsičim, kar presega štiri velike izume (kompasa, papirja, smodnika in tiskarne). Kitajci se počutijo kot potomci zmaja, a se zavedajo, da to v današnjem svetu malo pomeni in da je ameriška nadpovprečnost trdno umeščena – ne v starodavne mite in tisočletja dolgo zgodovino, temveč v današnje tukaj in zdaj. Amerika je bila zato celotno 20. stoletje zgled moderne, ozaveščene sile, ki oblikuje svet po svojem modelu. Kitajska je sebi v opombe velikih načrtov zapisala, da bo nekega dne tudi ona sposobna v takšnem ritmu igrati veliko globalno vlogo.« (Vir: Zorana Baković, Tuje sile ne bodo več odločale, katere vrednote naj imajo Kitajci, Sobotna priloga Dela, 13. 12. 2025)

Prispodoba metulja

Kitajska »je podobna metulju, ki leta s cveta na cvet. In nenehno postaja nekaj drugega, pisanega in dišečega, kot cvetni listi, s katerih je srkal nektar. Prav tako kot se cvet, ki se ga je dotaknil metulj, nauči leteti. Samo o takšni identiteti je smiselno govoriti, kadar govorimo o Kitajski v 21. stoletju«. Naj bo ta prispodoba metulja za sklep. Sam težko še kaj dodam, ker Kitajske ne poznam. A jo bomo morali vsi skupaj bolje spoznati in z njo živeti.