Neznanci

Pred božičnimi prazniki sem se odpravila na pot z vlakom. Pričujoči zapis ne bo negodovanje nad zamudami na slovenskih železnicah, ampak razmišljanje o tem, kaj razmišljajo ljudje na dolgih vožnjah v udobju hitrega vlaka. Ki ne zamuja, ki je točen kot švicarska ura, ki je lahko hkrati pisarna, restavracija, čas za umiritev misli in čas za delanje načrtov, tudi za prihodnje leto.

Veliko ljudi se v devetih urah zamenja na sosednjih sedežih, preči vagon, v katerem sediš, nekateri z več kovčki, nekateri zgolj z malo torbico, dame v petah, gospodje v kravatah, skupina smučarjev, ki izstopi tik ob smučišču.

Misli tečejo, obrazi se menjajo. Z nekaterih sije mirnost, spet drugi nemirno pogledujejo na uro, tretji zaprejo oči in se ugreznejo v sen. Nekateri ne morejo brez slušalk v ušesih, mlajši potniki na tablicah ali prenosnikih igrajo igrice, nekaj skupinic prijateljev vrže tudi partijo kart. Iz telefona dobro razpoloženih mladenk odzvanja Fairytale of New York.

Berejo, se pogovarjajo, načrtujejo. Vse teče ubrano, čas teče in se hkrati ustavi za kakih 250 potnikov, ki potujejo proti severu Nemčije. Kam gredo? V službo, na obisk k sorodnikom, v šolo, na dopust … Vedno je zanimivo opazovati ljudi, ki jih ne poznaš, pa hkrati skušaš zaslutiti, kaj se jim plete po glavi. Zaznavaš komaj vidne nasmeške na obrazih. Ali pomeni, da so v sebi srečni, da jih na cilju čaka nekaj lepega, hkrati pa zaskrbljene obraze, ki jih morda v službi v tistem dnevu čaka težka preizkušnja.

Skoraj osemsto kilometrov poti z vlakom, ki ne zamuja, ki je udoben in točen kot švicarska ura, je vsekakor izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, četudi sem pred potjo rahlo negodovala, da bi bila pot hitreje opravljena z letalom. Pa se je, priznam, izkazalo, da je potovanje po tirih mnogo udobnejše, prijetnejše in navdihujoče. Sploh ko ti na cilju, ki je praktično sredi mesta, ni treba čakati prtljage kot na letališču in lahko neposredno z vlaka vstopiš v čarobni sejem v tisočerih lučkah.

Pot nazaj je tekla po avtocesti. Driving home for Christmas je zvenela iz zvočnikov, še preden mi je uspelo prebrati novico, da je umrl njen avtor Chris Rea. Mešanica spominov se pretaka v duši in telesu vedno, ko se človek vrača domov.

Ustaviva se še v koncentracijskem taborišču v Dachauu. Ob pogledu na ostalino tira tik pred vhodom v taborišče, po katerem je pripeljal vlak z zaporniki, na romantično vožnjo z vlakom pade senca. Ostaja boleča misel v opomin in v spomin žrtvam vseh grozot po svetu, ki so se in se še vedno dogajajo. In se za božič nikoli več ne bodo vrnile domov.