Navdihujoče zgodbe invalidov

Karin in Jaka v Narodni galeriji (1)

Na dogodku, ki ga je pripravil Javni štipendijski, razvojni invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije, so med navdihujočimi zgodbami vključevanja invalidnih oseb v delo predstavili tudi Narodno galerijo. Tam sta v delo vključeni dve osebi z Downovim sindromom, Karin Grom in Jaka Blejc.

Tjaša Debeljak Duranović iz oddelka za izobraževanje in animacijo je izrazila zadovoljstvo, da se širi glas o njihovem delu. »Muzeji in galerije se zelo trudimo, da so naša vrata odprta vsem. Že po definiciji smo ustanove, ki delujemo v korist družbe, in te ideje se zelo trudimo udejanjati, tako da pripravljamo zelo raznolike programe in dajemo velik poudarek delu z ranljivimi skupinami. Pripravljamo brezplačne vodene oglede, ustvarjalne delavnice, ki so prilagojene za različne ranljive skupine, pripravljamo posnetke z opisi v slovenskem znakovnem jeziku, tipne slikanice za otroke ... Pred nekaj leti smo se odločili, da naredimo še korak naprej in smo k vključevanju v delovni proces povabili različna društva. Odzvali so se tudi iz Društva Downov sindrom Slovenija in na ta način smo dobili dva nova sodelavca. Z veseljem smo ju sprejeli,« je pojasnila.

Eden izmed njiju je Jaka Blejc. »Star sem trideset let in prihajam iz Domžal. Ker imam Downov sindrom, sem obiskoval šolo s prilagojenim programom v Kamniku. Končal sem vseh devet razredov. Obiskoval sem tudi dnevni center v Domžalah. Sedaj imam tudi osebno asistenco, asistentko Petro. Skupaj se sprehajava, računava, bereva, se pogovarjava, saj s tem ohranjava znanje, ki sem ga pridobival doma in v šoli. V prostem času rad poslušam glasbo, si ogledam kakšen film, staršem pomagam pri gospodinjskih opravilih, zelo rad plešem, peljem na sprehod domača psička Luno in Arčija, v Sožitju Mengeš obiskujem bralne urice, pevski zbor, dvakrat na teden delam v kavarnici, kjer se počutim odlično. Že tretje leto delam tudi v Narodni galeriji v Ljubljani. Na delovno mesto me pripelje asistentka Petra. Delam v pisarni, kjer uničujem dokumente, pripravljam material za galerijsko trgovino, za delavnice ... Moja mentorica je gospa Tjaša, ki me spodbuja in usmerja, če česa ne zmorem, da je potem delo opravljeno uspešno. Komaj čakam, da pride sreda, da grem na delovno mesto,« je povedal nekaj o sebi.

V Narodni galeriji ima tudi najljubšo umetnino. To je slika Ivane Kobilca z naslovom Kofetarica, ki jo je predstavil tudi v posnetku, ki je bil predvajan ob lanskem dnevu Downovega sindroma. »Ivana Kobilca je ena najpomembnejših slovenskih slikark. Veliko se je izobraževala in živela v tujini: München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Njeno slikarstvo je bilo predvsem figuralno. Veliko je slikala portrete in žanrske prizore. Ena od njenih najbolj znanih slik je Kofetarica,« je suvereno predstavil. Poudaril je, da odkar dela v Narodni galeriji, se počuti odlično. Najbolj mu je všeč, da je z ljudmi, ki ga spodbujajo in ga imajo radi ter ga sprejemajo takšnega, kakršen je.

(Se nadaljuje)